Page 314 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 314
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
njihovih produktivnih sil in občevanje, ki tem ustreza, tja do najbolj oddalje-
nih formacij tega občevanja.2
S tega stališča je mehanizem camera obscura le negativen primer sicer
nevtralnega pojma ideologije, nikakor pa ne pedagoška ponazoritev ali
celo pogoj možnosti same ideologije: »Tudi meglene tvorbe v možganih
ljudi so nujni sublimati njihovega materialnega, empirično ugotovljive-
ga in na materialne predpostavke vezanega življenjskega procesa.«3 V si-
cer prečrtanem delu rokopisa pa lahko najdemo še boljše pojasnilo: »Če
je zavestni izraz dejanskih razmerij teh individuov iluzoričen, če v svojih
predstavah postavljajo svojo dejanskost na glavo, potem je to spet nasledek
njihovega borniranega načina materialnega udejstvovanja in omenjenih
družbenih razmerij, ki iz tega izvirajo.«4
Kaj bi lahko iz tega sklenili za teorijo ideologije? Morala, religija,
metafizika in siceršnja ideologija nimajo samostojnosti, ker so le videz
samostojnosti: »To so le iluzorične oblike – nasploh je obče iluzorič-
na oblika skupnostnega – v katerih se bijejo dejanski boji raznih razre-
dov med seboj.«5 Tu pa smo zašli v kontradikcijo, ker hkrati trdimo: pr-
vič, da ideologija ne deluje iluzorično zaradi svojih pogojev možnosti, in
drugič, da deluje tako ravno zaradi svoje nesamostojnosti, ki je le videz
samostojnosti.
To kontradikcijo nam lahko pomaga pojasniti Althusser s tezo, da
ima ideologija materialno eksistenco: ideologija ni »iluzorična« zaradi
svojih pogojev možnosti, kakor tudi camera obscura ni način njene pro-
dukcije; z drugimi besedami: če jo z glave postavimo spet na noge, še ne
pokažemo njene prave podobe. »Iluzoričnost« ideologije ravno izhaja iz
tega, da je ne moremo iskati drugje kakor v družbenih praksah, v »ide-
oloških aparatih države«, kajti »v ideologiji je predvsem predstavljeno
/…/ razmerje /‘ljudi’/ do teh eksistenčnih razmer«.6 Z drugimi beseda-
mi bi lahko tudi rekli, da neko polje »simbolne družbene prakse« za-
stopa ali predstavlja eksistenčne pogoje družbe predvsem skoz njo samo:
skoz njeno materialno prakso, skoz zgodovino njenih konceptov, proble-
matike in vprašanj, na katera išče odgovore.
***
2 Prav tam, 24–25.
3 Prav tam, 25; mi podčrtujemo.
4 Prav tam, 24; mi podčrtujemo.
5 Prav tam, 39.
6 L. Althusser, Ideologija in ideološki aparati države, v: isti, Izbrani spisi, slov. prev. Z. Skušek, Ljubljana
2000, 89.
njihovih produktivnih sil in občevanje, ki tem ustreza, tja do najbolj oddalje-
nih formacij tega občevanja.2
S tega stališča je mehanizem camera obscura le negativen primer sicer
nevtralnega pojma ideologije, nikakor pa ne pedagoška ponazoritev ali
celo pogoj možnosti same ideologije: »Tudi meglene tvorbe v možganih
ljudi so nujni sublimati njihovega materialnega, empirično ugotovljive-
ga in na materialne predpostavke vezanega življenjskega procesa.«3 V si-
cer prečrtanem delu rokopisa pa lahko najdemo še boljše pojasnilo: »Če
je zavestni izraz dejanskih razmerij teh individuov iluzoričen, če v svojih
predstavah postavljajo svojo dejanskost na glavo, potem je to spet nasledek
njihovega borniranega načina materialnega udejstvovanja in omenjenih
družbenih razmerij, ki iz tega izvirajo.«4
Kaj bi lahko iz tega sklenili za teorijo ideologije? Morala, religija,
metafizika in siceršnja ideologija nimajo samostojnosti, ker so le videz
samostojnosti: »To so le iluzorične oblike – nasploh je obče iluzorič-
na oblika skupnostnega – v katerih se bijejo dejanski boji raznih razre-
dov med seboj.«5 Tu pa smo zašli v kontradikcijo, ker hkrati trdimo: pr-
vič, da ideologija ne deluje iluzorično zaradi svojih pogojev možnosti, in
drugič, da deluje tako ravno zaradi svoje nesamostojnosti, ki je le videz
samostojnosti.
To kontradikcijo nam lahko pomaga pojasniti Althusser s tezo, da
ima ideologija materialno eksistenco: ideologija ni »iluzorična« zaradi
svojih pogojev možnosti, kakor tudi camera obscura ni način njene pro-
dukcije; z drugimi besedami: če jo z glave postavimo spet na noge, še ne
pokažemo njene prave podobe. »Iluzoričnost« ideologije ravno izhaja iz
tega, da je ne moremo iskati drugje kakor v družbenih praksah, v »ide-
oloških aparatih države«, kajti »v ideologiji je predvsem predstavljeno
/…/ razmerje /‘ljudi’/ do teh eksistenčnih razmer«.6 Z drugimi beseda-
mi bi lahko tudi rekli, da neko polje »simbolne družbene prakse« za-
stopa ali predstavlja eksistenčne pogoje družbe predvsem skoz njo samo:
skoz njeno materialno prakso, skoz zgodovino njenih konceptov, proble-
matike in vprašanj, na katera išče odgovore.
***
2 Prav tam, 24–25.
3 Prav tam, 25; mi podčrtujemo.
4 Prav tam, 24; mi podčrtujemo.
5 Prav tam, 39.
6 L. Althusser, Ideologija in ideološki aparati države, v: isti, Izbrani spisi, slov. prev. Z. Skušek, Ljubljana
2000, 89.
