Page 310 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 310
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
da jo je mogoče proizvesti na način, ki bo zagotavljal artikulacijo s teori-
jo ideologije.8 Ker torej ne teorije subjekta ne teorije diskurza ne artiku-
lira s teorijo ideologije, ne more proizvesti niti problemskega polja teori-
je ideologije samega.
Najbolj drastično nezadostna je Althusserjeva vpeljava pojma »in-
dividuum«: vpeljuje ga kar nekako samodejno, kakor da bi bil pojem
umljiv sam po sebi in kakor da bi bil nekakšen »psevdo-naturen« po-
jem. Ker ga tako vpelje, tak tudi ostane: psevdo-naturen pojem. Althus-
ser se ne vpraša, s katerimi pogoji lahko individuum deluje na ta način
psevdo-naturne in samoumevne »danosti«. Seveda je individuum sa-
moumevna danost v obzorju individualističnih ideologij, zlasti v tisti
ideologiji, ki je ta pojem zgodovinsko izdelala in ga tudi institucionali-
zirala: v obzorju meščanske individualistične (pravne) ideologije. To pa
je prav tista ideologija, ki proizvede zgodovinske pogoje za možnost pro-
jekta teorije ideologije; in ki ta projekt že na samem začetku zapre v te-
oretsko aporijo, tako da ni sposoben misliti (zgodovinskih) pogojev za svo-
jo možnost.
Althusserju se potemtakem zgodi tale paradoks: hkrati ko proizvede
epistemični rez, ki na področju proučevanja ideologije ideološko problema-
tiko razloči od teoretske problematike – tudi reproducira »izvirni greh«
projekta teorije ideologije in na odločilni točki, pri pojmu individua, ne
misli (zgodovinskih) pogojev možnosti tega koncepta (in tega projekta), se
pravi, ne proizvede koncepta, ki bi bil hkrati učinek epistemičnega reza in
njegov »vzrok«.
Dejstvo, da Althusser »ne misli« koncepta individua, ima v njegovi
teoriji radikalni pomen teoretskega spregleda: Althusser je namreč pre-
zrl sámo teoretsko nujnost, da bi ta koncept mislil. A zato v tem utopič-
nem momentu, ko je epistemični rez že začrtan, misel pa se še zmerom
kobaca tokraj njega, problem teorije ideologije zgosti v točki strateške te-
žave: pri pojmu individua. S tem se je po svoje vrnil k izhodišču miselne-
ga prevrata, ki se je začel v 16. stoletju z versko toleranco in z naravnim
pravom, prevrata, ki je v velikih trenutkih revolucij 18. stoletja proizve-
del idejo človekovih pravic, ki mu od 19. stoletja naprej pripada tudi teo-
rija historičnega materializma in, kakor smo videli, paradoksno tudi te-
orija ideologije. Althusser se je tako vrnil k izhodišču tega prevratnega
intelektualnega toka, ki je bil že v radikalizmu postrevolucionarne trav-
me 19. stoletja sposoben ironizirati naivnost svojih začetkov. Ta slepo-
ta za zgodovinske pogoje svojega lastnega početja, ta estetizacija teorije v
8 Te naloge so se lotili Althusserjevi učenci, zlasti Michel Pêcheux.
da jo je mogoče proizvesti na način, ki bo zagotavljal artikulacijo s teori-
jo ideologije.8 Ker torej ne teorije subjekta ne teorije diskurza ne artiku-
lira s teorijo ideologije, ne more proizvesti niti problemskega polja teori-
je ideologije samega.
Najbolj drastično nezadostna je Althusserjeva vpeljava pojma »in-
dividuum«: vpeljuje ga kar nekako samodejno, kakor da bi bil pojem
umljiv sam po sebi in kakor da bi bil nekakšen »psevdo-naturen« po-
jem. Ker ga tako vpelje, tak tudi ostane: psevdo-naturen pojem. Althus-
ser se ne vpraša, s katerimi pogoji lahko individuum deluje na ta način
psevdo-naturne in samoumevne »danosti«. Seveda je individuum sa-
moumevna danost v obzorju individualističnih ideologij, zlasti v tisti
ideologiji, ki je ta pojem zgodovinsko izdelala in ga tudi institucionali-
zirala: v obzorju meščanske individualistične (pravne) ideologije. To pa
je prav tista ideologija, ki proizvede zgodovinske pogoje za možnost pro-
jekta teorije ideologije; in ki ta projekt že na samem začetku zapre v te-
oretsko aporijo, tako da ni sposoben misliti (zgodovinskih) pogojev za svo-
jo možnost.
Althusserju se potemtakem zgodi tale paradoks: hkrati ko proizvede
epistemični rez, ki na področju proučevanja ideologije ideološko problema-
tiko razloči od teoretske problematike – tudi reproducira »izvirni greh«
projekta teorije ideologije in na odločilni točki, pri pojmu individua, ne
misli (zgodovinskih) pogojev možnosti tega koncepta (in tega projekta), se
pravi, ne proizvede koncepta, ki bi bil hkrati učinek epistemičnega reza in
njegov »vzrok«.
Dejstvo, da Althusser »ne misli« koncepta individua, ima v njegovi
teoriji radikalni pomen teoretskega spregleda: Althusser je namreč pre-
zrl sámo teoretsko nujnost, da bi ta koncept mislil. A zato v tem utopič-
nem momentu, ko je epistemični rez že začrtan, misel pa se še zmerom
kobaca tokraj njega, problem teorije ideologije zgosti v točki strateške te-
žave: pri pojmu individua. S tem se je po svoje vrnil k izhodišču miselne-
ga prevrata, ki se je začel v 16. stoletju z versko toleranco in z naravnim
pravom, prevrata, ki je v velikih trenutkih revolucij 18. stoletja proizve-
del idejo človekovih pravic, ki mu od 19. stoletja naprej pripada tudi teo-
rija historičnega materializma in, kakor smo videli, paradoksno tudi te-
orija ideologije. Althusser se je tako vrnil k izhodišču tega prevratnega
intelektualnega toka, ki je bil že v radikalizmu postrevolucionarne trav-
me 19. stoletja sposoben ironizirati naivnost svojih začetkov. Ta slepo-
ta za zgodovinske pogoje svojega lastnega početja, ta estetizacija teorije v
8 Te naloge so se lotili Althusserjevi učenci, zlasti Michel Pêcheux.
