Page 309 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 309
izhodiščna aporija teorije ideologije
z izključitvijo klasične problematike teorij ideologije in z vzpostavitvijo
novega problemskega polja:
– pri tezi o interpelaciji to novo problemsko polje določajo koncepti
»individuum«, »subjekt«, »diskurz«;
– pri tezi o materialni eksistenci ideologije Althusser ni proizvedel
koncepta, ki bi zakoličil njeno problemsko polje; domnevamo pa lahko,
da bi ta koncept lahko bil »institucija« ali vsaj nekaj, česar konceptualni
»kraj« za zdaj zaseda pojem institucije v »durkheimovskem« pomenu.
Vidimo, v čem je Althusserjeva težava: koncepti »individuum«, »su-
bjekt«, »diskurz« niso zadosti, da bi z njimi vzpostavil polje teoretske pro-
blematike; zato mu bržkone zvenijo tudi preveč idealistično; nezadostnost
svojega postopka kompenzira s posebno, dodatno tezo o »materialni eksi-
stenci ideologije«. Materialnost ideologije je predmet posebne teze prav
zato, ker prvi konceptualni niz očitno ni sposoben, da bi ideologijo »zgra-
bil« v njeni »materialnosti«. Če pa bi se nam posrečilo, da že prvi niz kon-
ceptualiziramo »materialistično«, potem bi že s to prvo tezo »pokrili«
materialno eksistenco ideologije – in tedaj bržkone ne bi potrebovali doda-
tne »materialistične« teze. S tem bi poenotili problemsko polje: prvo tezo
bi dopolnili s tistim, kar ji »manjka«, drugo tezo pa bi povzeli kar s prvo –
in tedaj ne bi potrebovali tega v bistvu »sociologističnega«, »durkheimo-
vskega« dodatka.7
Zakaj konceptualni niz »individuum«, »subjekt, »diskurz« ni za-
dosti, da bi vzpostavil problemsko polje? Ker vsaj dva koncepta Althus-
ser vpeljuje na način alibija: teorijo subjekta predpostavlja, kakor jo je
mogoče proizvesti v freudovskem polju; pri tem ne zagotovi ustrezne te-
oretske artikulacije med psihoanalitičnim poljem in poljem historične-
ga materializma, vsaj v spisu o ideologiji in ideoloških aparatih je ne pro-
izvede. O teoriji diskurza pravzaprav molči: recimo, da tiho domneva,
7 Althusser zaide v zagato, ker teze o interpelaciji in teze o materialni eksistenci ne more druge z
drugo povezati: interpelacija je diskurzivni mehanizem, materialna eksistenca pa celo zgolj indi-
cira problematiko institucij: gre pri tem za »mehanizme« (kakor pri diskurzu)? Gre nemara za
»procese« (kako bi jih natančneje določili?); in kakšno naj bi bilo naposled razmerje med institu-
cija mi in disku rzi? V tej luči je še bolj problematična A lthusserjeva »1. teza: Ideologi-
ja predstavlja imaginarno razmerje med individui in njihovimi realnimi eksistenčnimi razmerami.«
(L. Althusser, Ideologija in ideološki aparati države, v: isti, Izbrani spisi, slov. prev. Z. Skušek, Ljublja-
na 2000, 87.) Če je namreč»imaginarno razmerje« prvina v »realnih pogojih« samih, bomo morali pač
opustiti racionalističnobesedišče,ki»realnepogoje«postavljavnasprotjeznjihovo»ideološkopredstavo«.
Pri reševanju tega problema se nam zdi produktivno Lévi-Straussovo branje Maussovega umevanja
»totalnega družbenega dejstva«: »totalno družbeno dejstvo« naj bi bilo po Lévi-Straussovi
interpretaciji Maussa »durkheimovska ‘stvar’ plus domačinska predstava o tej ‘stvari’«; »doma-
činsko«,tj.ideološkopredstavojetorejtreba»prišteti«k»realnemu«»dejstvu«:opozicija »družbena re-
alnost« / »ideološka (lažna) predstava« potemtakem že vnaprej odpade.
z izključitvijo klasične problematike teorij ideologije in z vzpostavitvijo
novega problemskega polja:
– pri tezi o interpelaciji to novo problemsko polje določajo koncepti
»individuum«, »subjekt«, »diskurz«;
– pri tezi o materialni eksistenci ideologije Althusser ni proizvedel
koncepta, ki bi zakoličil njeno problemsko polje; domnevamo pa lahko,
da bi ta koncept lahko bil »institucija« ali vsaj nekaj, česar konceptualni
»kraj« za zdaj zaseda pojem institucije v »durkheimovskem« pomenu.
Vidimo, v čem je Althusserjeva težava: koncepti »individuum«, »su-
bjekt«, »diskurz« niso zadosti, da bi z njimi vzpostavil polje teoretske pro-
blematike; zato mu bržkone zvenijo tudi preveč idealistično; nezadostnost
svojega postopka kompenzira s posebno, dodatno tezo o »materialni eksi-
stenci ideologije«. Materialnost ideologije je predmet posebne teze prav
zato, ker prvi konceptualni niz očitno ni sposoben, da bi ideologijo »zgra-
bil« v njeni »materialnosti«. Če pa bi se nam posrečilo, da že prvi niz kon-
ceptualiziramo »materialistično«, potem bi že s to prvo tezo »pokrili«
materialno eksistenco ideologije – in tedaj bržkone ne bi potrebovali doda-
tne »materialistične« teze. S tem bi poenotili problemsko polje: prvo tezo
bi dopolnili s tistim, kar ji »manjka«, drugo tezo pa bi povzeli kar s prvo –
in tedaj ne bi potrebovali tega v bistvu »sociologističnega«, »durkheimo-
vskega« dodatka.7
Zakaj konceptualni niz »individuum«, »subjekt, »diskurz« ni za-
dosti, da bi vzpostavil problemsko polje? Ker vsaj dva koncepta Althus-
ser vpeljuje na način alibija: teorijo subjekta predpostavlja, kakor jo je
mogoče proizvesti v freudovskem polju; pri tem ne zagotovi ustrezne te-
oretske artikulacije med psihoanalitičnim poljem in poljem historične-
ga materializma, vsaj v spisu o ideologiji in ideoloških aparatih je ne pro-
izvede. O teoriji diskurza pravzaprav molči: recimo, da tiho domneva,
7 Althusser zaide v zagato, ker teze o interpelaciji in teze o materialni eksistenci ne more druge z
drugo povezati: interpelacija je diskurzivni mehanizem, materialna eksistenca pa celo zgolj indi-
cira problematiko institucij: gre pri tem za »mehanizme« (kakor pri diskurzu)? Gre nemara za
»procese« (kako bi jih natančneje določili?); in kakšno naj bi bilo naposled razmerje med institu-
cija mi in disku rzi? V tej luči je še bolj problematična A lthusserjeva »1. teza: Ideologi-
ja predstavlja imaginarno razmerje med individui in njihovimi realnimi eksistenčnimi razmerami.«
(L. Althusser, Ideologija in ideološki aparati države, v: isti, Izbrani spisi, slov. prev. Z. Skušek, Ljublja-
na 2000, 87.) Če je namreč»imaginarno razmerje« prvina v »realnih pogojih« samih, bomo morali pač
opustiti racionalističnobesedišče,ki»realnepogoje«postavljavnasprotjeznjihovo»ideološkopredstavo«.
Pri reševanju tega problema se nam zdi produktivno Lévi-Straussovo branje Maussovega umevanja
»totalnega družbenega dejstva«: »totalno družbeno dejstvo« naj bi bilo po Lévi-Straussovi
interpretaciji Maussa »durkheimovska ‘stvar’ plus domačinska predstava o tej ‘stvari’«; »doma-
činsko«,tj.ideološkopredstavojetorejtreba»prišteti«k»realnemu«»dejstvu«:opozicija »družbena re-
alnost« / »ideološka (lažna) predstava« potemtakem že vnaprej odpade.
