Page 306 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 306
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Za teorijo ideologije ima ta zgodovinska osvoboditev vrsto nasled-
kov. Pomeni zlasti, da se posameznik in posameznica v svojih vsakdanjih
praksah ne ravnata več po gostem prepletu statusnih pravic in obvezno-
sti, ritualov in navad, temveč verjameta, da se morata ves čas odločati,
da se odločata »svobodno« in da se torej poskušata odločati »racional-
no«. Horizont racionalnosti se odmakne tako daleč, da ga ni več vide-
ti, vsakokratna družbena in zgodovinska racionalnost je zato poslej vide-
ti »univerzalna«, družbeni osebki pa menijo, da se zanašajo na »zdravo
pamet« in na podobne samoumevnosti.
Individualna svoboda v tej perspektivi pomeni, da med tem, kar po-
sameznik in posameznica mislita, govorita in delata, ter tem, kar »sta«
(po statusu, sorodstvenih razmerjih, ritualnem položaju itn.), ni nikakr-
šne vnaprejšnje »nujne«, konvencionalne, z navado določene itn. pove-
zave. V izrazju naše tukajšnje problematike bi rekli, da med izjavljalnim
položajem in izjavo ni več nikakršne vnaprejšnje, nujne, samoumevne,
samonikle povezave.4 Da torej ni vnaprej jasno, »odkod« nam sogovor-
4 To je seveda iluzija (»a nujna iluzija«, kakor bi rekel Marx) v zelo kompleksnem pomenu izraza. Naj-
prej je sam pojem svobode ideološki pojem in institucije svobode so zgodovinske ustanove. Nada-
lje: kot ideološki institucionalno-pojmovni kompleks »svoboda« vsebuje tudi sestavino neposre-
dne »lažnosti«: ne zgodovinsko ne konceptualno preprosto ni res, da bi kapitalistični način zares
deloval »brez zunajekonomske prisile« (četudi je ta mit globoko prežel tako številne marxizme ka-
kor – seveda »zainteresirano« – vse liberalistične ideologije). Pač pa je prav narobe: 1. iluzija o samoza-
dostnosti ekonomske sfere strukturno nujna tako za reprodukcijo kapitalistične ekonomi-
je kakor za artikulacijo ekonomske sfere v »družbeno celoto« (in je torej, paradoksno, moment
v produkciji učinka »družbene celote«); 2. iluzija o samozadostnosti ekonomske sfere konsti-
tutivna tako za ideologijo in prakso »svobodne ekonomije« kakor za pravno-politično institu-
cionalizacijo »svobode« v kapitalizmu; 3. iluzija o »avtonomnosti sfer« način njihove specifične
medsebojne artikulacije v »družbeno celoto«. Buržoazna pravno-politična svoboda in njene
institucije potemtakem predpostavljajo »osvoboditev« od ekonomske prisile. Ta »negativni« po-
goj (ki v kapitalizmu ne more biti zagotovljen) dobi pozitivno formulacijo v pravno-politični
institucionalizaciji »abstraktnega individua« (»vsi so pred zakonom enaki ne glede na premoženj-
sko stanje« …). Omejitvena klavzula »pred zakonom« zagotavlja avtonomijo pravno-politične-
ga sistema in izvršuje higienski rez razločitve od »ekonomske prisile«. Buržoazna garancija svobode
potemtakem temelji na negarantirani razločitvi od ekonomskega nasilja in na pravni fikciji avto-
nomije pravnega sistema. Ta pravna »fikcija vseh fikcij« (s katero pravni sistem sebe samega vzposta-
vi kot »avtonomen sistem«) v pravno-političnem sistemu proizvede problem »izjeme«, se pravi,
»suverenosti« (problem, ki ga je odločilno formuliral Carl Schmidt: »Suveren je instanca, ki od-
loča o izjemi.«); hkrati pa sta ta fikcija in njena reprodukcija odvisni od tega, da iluzija o »samoza-
dostnosti ekonomske sfere« ostaja nemišljena. Buržoazna »svoboda« potemtakem, strogo vzeto, ni
»iluzija« sama na sebi, pač pa je iluzorna zato, ker predpostavlja (na način ne-tematizacije) iluzijo o
»osvoboditvi od ekonomske prisile«. To bi bil (v besedišču mladega Marxa) »moment komuniz-
ma«, ki deluje v kapitalizmu na način »iluzije«. – Že Marx je pokazal na »funkcionalno« zvezo
med političnimi institucijami in ideologijami »svobode« in samo strukturno možnostjo, da na po-
dročju ekonomije procesi potekajo (»izključno«) na podlagi »ekonomskega nasilja« (K. Marx, Pri-
spevek k židovskemu vprašanju, slov. prev. P. Simoniti, v: K. Marx, F. Engels, Izbrana dela I, Ljubljana
1969). Vendar pravno-politična institucionalizacija »svobode« ne pojasnjuje in še manj strukturno
povzroča, da bi morali posamezniki in posameznice tudi ideološko sprejeti »ekonomsko racional-
Za teorijo ideologije ima ta zgodovinska osvoboditev vrsto nasled-
kov. Pomeni zlasti, da se posameznik in posameznica v svojih vsakdanjih
praksah ne ravnata več po gostem prepletu statusnih pravic in obvezno-
sti, ritualov in navad, temveč verjameta, da se morata ves čas odločati,
da se odločata »svobodno« in da se torej poskušata odločati »racional-
no«. Horizont racionalnosti se odmakne tako daleč, da ga ni več vide-
ti, vsakokratna družbena in zgodovinska racionalnost je zato poslej vide-
ti »univerzalna«, družbeni osebki pa menijo, da se zanašajo na »zdravo
pamet« in na podobne samoumevnosti.
Individualna svoboda v tej perspektivi pomeni, da med tem, kar po-
sameznik in posameznica mislita, govorita in delata, ter tem, kar »sta«
(po statusu, sorodstvenih razmerjih, ritualnem položaju itn.), ni nikakr-
šne vnaprejšnje »nujne«, konvencionalne, z navado določene itn. pove-
zave. V izrazju naše tukajšnje problematike bi rekli, da med izjavljalnim
položajem in izjavo ni več nikakršne vnaprejšnje, nujne, samoumevne,
samonikle povezave.4 Da torej ni vnaprej jasno, »odkod« nam sogovor-
4 To je seveda iluzija (»a nujna iluzija«, kakor bi rekel Marx) v zelo kompleksnem pomenu izraza. Naj-
prej je sam pojem svobode ideološki pojem in institucije svobode so zgodovinske ustanove. Nada-
lje: kot ideološki institucionalno-pojmovni kompleks »svoboda« vsebuje tudi sestavino neposre-
dne »lažnosti«: ne zgodovinsko ne konceptualno preprosto ni res, da bi kapitalistični način zares
deloval »brez zunajekonomske prisile« (četudi je ta mit globoko prežel tako številne marxizme ka-
kor – seveda »zainteresirano« – vse liberalistične ideologije). Pač pa je prav narobe: 1. iluzija o samoza-
dostnosti ekonomske sfere strukturno nujna tako za reprodukcijo kapitalistične ekonomi-
je kakor za artikulacijo ekonomske sfere v »družbeno celoto« (in je torej, paradoksno, moment
v produkciji učinka »družbene celote«); 2. iluzija o samozadostnosti ekonomske sfere konsti-
tutivna tako za ideologijo in prakso »svobodne ekonomije« kakor za pravno-politično institu-
cionalizacijo »svobode« v kapitalizmu; 3. iluzija o »avtonomnosti sfer« način njihove specifične
medsebojne artikulacije v »družbeno celoto«. Buržoazna pravno-politična svoboda in njene
institucije potemtakem predpostavljajo »osvoboditev« od ekonomske prisile. Ta »negativni« po-
goj (ki v kapitalizmu ne more biti zagotovljen) dobi pozitivno formulacijo v pravno-politični
institucionalizaciji »abstraktnega individua« (»vsi so pred zakonom enaki ne glede na premoženj-
sko stanje« …). Omejitvena klavzula »pred zakonom« zagotavlja avtonomijo pravno-politične-
ga sistema in izvršuje higienski rez razločitve od »ekonomske prisile«. Buržoazna garancija svobode
potemtakem temelji na negarantirani razločitvi od ekonomskega nasilja in na pravni fikciji avto-
nomije pravnega sistema. Ta pravna »fikcija vseh fikcij« (s katero pravni sistem sebe samega vzposta-
vi kot »avtonomen sistem«) v pravno-političnem sistemu proizvede problem »izjeme«, se pravi,
»suverenosti« (problem, ki ga je odločilno formuliral Carl Schmidt: »Suveren je instanca, ki od-
loča o izjemi.«); hkrati pa sta ta fikcija in njena reprodukcija odvisni od tega, da iluzija o »samoza-
dostnosti ekonomske sfere« ostaja nemišljena. Buržoazna »svoboda« potemtakem, strogo vzeto, ni
»iluzija« sama na sebi, pač pa je iluzorna zato, ker predpostavlja (na način ne-tematizacije) iluzijo o
»osvoboditvi od ekonomske prisile«. To bi bil (v besedišču mladega Marxa) »moment komuniz-
ma«, ki deluje v kapitalizmu na način »iluzije«. – Že Marx je pokazal na »funkcionalno« zvezo
med političnimi institucijami in ideologijami »svobode« in samo strukturno možnostjo, da na po-
dročju ekonomije procesi potekajo (»izključno«) na podlagi »ekonomskega nasilja« (K. Marx, Pri-
spevek k židovskemu vprašanju, slov. prev. P. Simoniti, v: K. Marx, F. Engels, Izbrana dela I, Ljubljana
1969). Vendar pravno-politična institucionalizacija »svobode« ne pojasnjuje in še manj strukturno
povzroča, da bi morali posamezniki in posameznice tudi ideološko sprejeti »ekonomsko racional-
