Page 307 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19

izhodiščna aporija teorije ideologije 

nica, sogovornik govorita, da zato tudi ni vnaprej jasno, na kakšni pod-

lagi je njuno govorjenje razumeti. Da niti govorcu in govorki ni nujno ja-

sno, »odkod« govorita, v katerem obzorju njuno govorjenje dobiva smi-

sel. Da govorec, govorka lahko mislita, da vesta, odkod govorita, v kate-

rem horizontu itn., da pa se pri tem prav lahko »motita«. In tako naprej:

zdi se, da možnosti za nesporazum močno narastejo, brž ko se občeval-

ci začnejo srečevati kot enaki, svobodni, »abstraktni« individui. Zdi se

celo, da bo hudo težko pojasniti sicer vsakdanjo izkušnjo, ki nam doka-

zuje, da se navsezadnje, da se vsemu navkljub nekako vendarle kar do-

bro razumemo.

Za teorijo ideologije pa ima ta zgodovinski položaj veliko temeljnejši

pomen: prav iz tega zgodovinskega položaja si je sploh šele mogoče zami-

sliti projekt teorije ideologije. Projekt teorije ideologije, kakor je bil prvič

postavljen v Nemški ideologiji, naj bi proučeval razmerja med izjavljal-

nim položajem in izjavami, razmerja, za katera se domneva, da so siste-

matična ali vsaj strukturno določljiva. Če pa hočemo proučevati odnose

med izjavljalnim položajem in izjavo, moramo najprej imeti pojem raz-

like med izjavljalnim položajem in izjavo. Do tega pojma pa ne moremo

priti, dokler se ta razlika zgodovinsko ne proizvede. Ta razlika pa zgo-

dovinsko ne more nastopiti, vse dokler so razmerja med izjavljalnim po-

nost« tržne, še toliko manj kapitalistične tržne ekonomije. Pa vseeno se je ne samo liberalizmu,
temveč celo socialdemokratski politiki in ideologiji posrečilo, da sta »naturalizirala« prav to arti-
kulacijo. V času, ko so libertarna anti-sistemska gibanja vseskoz marginalizirana v utopizem, je vseka-
kor vredno premisliti, zakaj trenutno relevantne ideologije, zavezane pravno-politični »svobodi«,
ne postavljajo pod vprašaj ne svetovnega kapitalizma ne tržne ekonomije. S teoretskega stališča
se zdi, da bi morali ponovno sprožiti razpravo o Marxovi »teoriji blagovnega fetišizma«. Njeno strate-
ško nujnost v Marxovem horizontu lahko pojasnimo takole: če je generalizirana tržna ekonomija
sposobna, da sama zagotavlja »pogoje svoje možnosti«, potem mora biti sposobna, da sama zagota-
vlja minimalneideološkepogojezasvojedelovanjeinzasvojoreprodukcijo.Taideološkipogoj naj bi zagotavljala prav
struktura, v kateri »družbeni odnosi med ljudmi privzamejo fantazmagorično pojavno obliko
odnosov med stvarmi«. Odnosi med blagi na trgu potemtakem začnejo delovati kot »družbe-
na vez«, se pravi, kot specifičen ideološki mehanizem »družbene kohezije«. »Blagovni fetišizem« bi
bil tedaj tista strukturna dispozicija, ki posameznice in posameznike prisili, da »sprejmejo«
specifično racionalnost tržne ekonomije in da v njej »svobodno« in »racionalno« delujejo. – Za
namene tukajšnje delne in posebne analize pa bi se lahko izrazili malo manj decidirano in, denimo, v
stilu analitične filozofije. Trditev v glavnem besedilu bi zato kazalo nekoliko omiliti; to je položaj, ko
lahko »kršim konvencijo«, ko jo torej, če jo spoštujem, v nekem bistvenem pomenu spoštujem po
svobodni odločitvi, kot svoboden človek; in torej, in zlasti – ko se zavedam, da konvencijo spoštu-
jem, in ko si lahko vsaj zamislim tudi možnost alternativnega ravnanja. (Da ne bo pomote: tu ne vi-
dimo kakšne posebne svobodnosti v tem, da je v tem položaju možno zakone tudi kršiti in se z nekaj
spretnosti celo srečno izmuzniti posledicam – v kršitvi zakona bi prej lahko videli znamenje najra-
zličnejšega hlapčevanja; pač pa je v tem položaju možna »državljanska neposlušnost«, tj. dekla-
rirana, javna, javno priznana in javno prepoznana nepokorščina kakšnemu zakonu, za katero
kršitelj tudi prevzema vse posledice – pravne, nravstvene, socialne … Ker je zakon po definiciji javen,
je tudi transgresija zakona – v bataillevskem pomenu – lahko samo javna.)