Page 305 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 305
odiščna aporija
teorije ideologije
Rastko Močnik
Zamislimo si zdaj položaj, ko je »svoboda govora« instituciona-
lizirana.1 Ne le v pravni instituciji z »razglasitvijo«2 človekovih
pravic in svobod, temveč kot družbeno dejstvo v »totalnem« pome-
nu antropologije in sociologije. Prvi od teh, ki so konceptualizirali raz-
liko, zaradi katere pravno-politična institucija ni isto kakor družbeno-
strukturno »dejstvo«, je pa sama hkrati del tega dejstva, je bil bržkone
Karl Marx. V njegovem besedišču je družbeno »dejstvo« svobode pro-
izvod zgodovinskih procesov industrijske revolucije in generalizirane
blagovne ekonomije, procesov, ki potrgajo in odplaknejo poprejšnje vezi
»osebne odvisnosti« in okove »zunajekonomskega nasilja«; ki na zgo-
dovinsko prizorišče pripeljejo svobodne individue, najprej na trgu kot
lastnike blag, potem v politiki kot enake abstraktne državljane. Ti zgo-
dovinski procesi so naposled – nadaljevanja ne smemo pozabiti – odpr-
li horizont, nad katerega se je vzdignila mogočna slutnja, veliko upanje
na svobodnega družbenega človeka, ki se bo otresel spon predzgodovi-
ne in bo v komunizmu začel proizvajati zgodovino človeštva kot »svo-
jo« zgodovino.3
1 In dobili bomo hlapčevstvo. Ugotovitev je seveda takojšen intelektualni refleks: a potrpljenje, moramo jo
še izpeljati!
2 Človekove pravice so »naravne« in »neodtujljive«: ker jih ni mogoče odvzeti, jih tudi ni mogoče
dati, podeliti. Zato tudi ne izhajajo iz nikakršnega »zakonodajnega dejanja«; mogoče jih je samo »razglasi-
ti«.
3 S to družbeno formacijo /z buržoazno družbo/ se torej končuje predzgodovina človeške družbe.«
(K. Marx, Predgovor k Prispevku h kritiki politične ekonomije /1859/, slov. prev. M. Rupel, v: K. Marx, F. En-
gels, Izbrana dela IV, Ljubljana 1968, 106.
teorije ideologije
Rastko Močnik
Zamislimo si zdaj položaj, ko je »svoboda govora« instituciona-
lizirana.1 Ne le v pravni instituciji z »razglasitvijo«2 človekovih
pravic in svobod, temveč kot družbeno dejstvo v »totalnem« pome-
nu antropologije in sociologije. Prvi od teh, ki so konceptualizirali raz-
liko, zaradi katere pravno-politična institucija ni isto kakor družbeno-
strukturno »dejstvo«, je pa sama hkrati del tega dejstva, je bil bržkone
Karl Marx. V njegovem besedišču je družbeno »dejstvo« svobode pro-
izvod zgodovinskih procesov industrijske revolucije in generalizirane
blagovne ekonomije, procesov, ki potrgajo in odplaknejo poprejšnje vezi
»osebne odvisnosti« in okove »zunajekonomskega nasilja«; ki na zgo-
dovinsko prizorišče pripeljejo svobodne individue, najprej na trgu kot
lastnike blag, potem v politiki kot enake abstraktne državljane. Ti zgo-
dovinski procesi so naposled – nadaljevanja ne smemo pozabiti – odpr-
li horizont, nad katerega se je vzdignila mogočna slutnja, veliko upanje
na svobodnega družbenega človeka, ki se bo otresel spon predzgodovi-
ne in bo v komunizmu začel proizvajati zgodovino človeštva kot »svo-
jo« zgodovino.3
1 In dobili bomo hlapčevstvo. Ugotovitev je seveda takojšen intelektualni refleks: a potrpljenje, moramo jo
še izpeljati!
2 Človekove pravice so »naravne« in »neodtujljive«: ker jih ni mogoče odvzeti, jih tudi ni mogoče
dati, podeliti. Zato tudi ne izhajajo iz nikakršnega »zakonodajnega dejanja«; mogoče jih je samo »razglasi-
ti«.
3 S to družbeno formacijo /z buržoazno družbo/ se torej končuje predzgodovina človeške družbe.«
(K. Marx, Predgovor k Prispevku h kritiki politične ekonomije /1859/, slov. prev. M. Rupel, v: K. Marx, F. En-
gels, Izbrana dela IV, Ljubljana 1968, 106.
