Page 308 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 308
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ložajem in izjavo samonikla, samoumevna, »organska«. Šele ko ta raz-
merja postanejo problematična, je mogoče »opaziti« razliko med izja-
vljalnim položajem in izjavo, priti do njenega pojma in postaviti projekt
raziskovanja razmerij med njima. To se pravi, da je projekt teorije ideo-
logije možen šele, ko razmerja med izjavo in položajem, od koder je izja-
va izjavljena, niso več sistematična, nemara niti strukturno določljiva; ko
je, narobe, za strukturo značilno prav to, da ta razmerja niso neposredno
očitna, da jih ni mogoče vnaprej dognati in da jih iz strukture same prav-
zaprav niti ni možno določiti. Ko jih torej struktura sama (vsaj neposre-
dno) ne določa. A projekt teorije ideologije izhaja prav iz podmene, da so
ta razmerja sistematična ali vsaj strukturno določljiva: to se pravi, da je
teorija ideologije že v svojem projektu aporetična, da sámo sebe spodbija.
Če bi hoteli biti nekoliko bolj zadržani, bi lahko rekli takole: pro-
jekt teorije ideologije strukturno zamuja za seboj samim; velja nemara
za najrazličnejše zgodovinske položaje, zanesljivo pa ne velja za tisti po-
ložaj, v katerem je ta projekt sploh postal možen. Z drugimi besedami:
projekt teorije ideologije strukturno ni sposoben, da bi mislil pogoje za svo-
jo možnost.5 Najprej ni sposoben misliti svojih zgodovinskih pogojev –
a iz tega bolj ali manj izhaja, da ni sposoben misliti svojih pogojev mo-
žnosti tout court.
Zdi se, da zgodovina teorij ideologije ta načelni sklep potrjuje. Vsaj
do Althusserja. Kolikor je Althusser teorijo ideologije iztrgal iz njenih
dotedanjih preokupacij z »oblikami družbene zavesti«,6 je proizvedel
»epistemični rez«, s katerim se je polje te teorije kot teorije sploh šele
odprlo.
Althusserjev epistemični rez lahko bržkone umestimo v tezo o in-
terpelaciji in v tezo o materialni eksistenci ideologije. Do reza torej pride
5 Zato – vsaj »v načelu«, vsaj neposredno – ne more doseči statusa teorije. Stvar je pravzaprav para-
doksna: ker projekt teorije ideologije ne more misliti pogojev svoje možnosti, ostaja – po svojem la-
stnem kriteriju – ideološki projekt. Prav v tem, da ideološki misli ostajajo nedosegljivi mehanizmi, ki
jo poganjajo, je namreč njena ideološkost; prav v tej miselni »omejenosti«, če lahko tako rečemo, je
»lažnost« ideologije. To je vsaj hotel reči Friedrich Engels, ko je v pismu Franzu Mehringu 14. ju-
lija 1893 prvič uporabil tisto nesrečno formulacijo o ideologiji, »napačni zavesti«: »Ideologija je
proces, ki ga domnevni mislec resda izvršuje z zavestjo, toda z napačno zavestjo. Gonilne sile /Trieb-
kräfte/, ki ga zares ženejo, mu ostajajo neznane; drugače to pač ne bi bil ideološki proces.« (K. Marx, F.
Engels, Werke 39, Berlin 1968, 97.)
6 Zdi se celo, da je Althusser teorijo ideologije iztrgal iz obzorja problematike »razredne zavesti«:
ideologija ni »zavest«, temveč (najprej) »materialna eksistenca« in (nadalje) diskurz z diskurzivni-
mi mehanizmi; v Althusserjevi konceptualizaciji pa ideologija tudi ne more »pripadati« nikakršni
»poziciji«, niti »razredni poziciji« ne – saj ideologija »pozicije« s svojimi mehanizmi in s svojo »mate-
rialno eksistenco« ravno proizvaja. »Ideološka pozicija« je kraj, kamor ideologija individua interpe-
lira; ta »kraj« pa je proizvod ideoloških diskurzivnih mehanizmov.
ložajem in izjavo samonikla, samoumevna, »organska«. Šele ko ta raz-
merja postanejo problematična, je mogoče »opaziti« razliko med izja-
vljalnim položajem in izjavo, priti do njenega pojma in postaviti projekt
raziskovanja razmerij med njima. To se pravi, da je projekt teorije ideo-
logije možen šele, ko razmerja med izjavo in položajem, od koder je izja-
va izjavljena, niso več sistematična, nemara niti strukturno določljiva; ko
je, narobe, za strukturo značilno prav to, da ta razmerja niso neposredno
očitna, da jih ni mogoče vnaprej dognati in da jih iz strukture same prav-
zaprav niti ni možno določiti. Ko jih torej struktura sama (vsaj neposre-
dno) ne določa. A projekt teorije ideologije izhaja prav iz podmene, da so
ta razmerja sistematična ali vsaj strukturno določljiva: to se pravi, da je
teorija ideologije že v svojem projektu aporetična, da sámo sebe spodbija.
Če bi hoteli biti nekoliko bolj zadržani, bi lahko rekli takole: pro-
jekt teorije ideologije strukturno zamuja za seboj samim; velja nemara
za najrazličnejše zgodovinske položaje, zanesljivo pa ne velja za tisti po-
ložaj, v katerem je ta projekt sploh postal možen. Z drugimi besedami:
projekt teorije ideologije strukturno ni sposoben, da bi mislil pogoje za svo-
jo možnost.5 Najprej ni sposoben misliti svojih zgodovinskih pogojev –
a iz tega bolj ali manj izhaja, da ni sposoben misliti svojih pogojev mo-
žnosti tout court.
Zdi se, da zgodovina teorij ideologije ta načelni sklep potrjuje. Vsaj
do Althusserja. Kolikor je Althusser teorijo ideologije iztrgal iz njenih
dotedanjih preokupacij z »oblikami družbene zavesti«,6 je proizvedel
»epistemični rez«, s katerim se je polje te teorije kot teorije sploh šele
odprlo.
Althusserjev epistemični rez lahko bržkone umestimo v tezo o in-
terpelaciji in v tezo o materialni eksistenci ideologije. Do reza torej pride
5 Zato – vsaj »v načelu«, vsaj neposredno – ne more doseči statusa teorije. Stvar je pravzaprav para-
doksna: ker projekt teorije ideologije ne more misliti pogojev svoje možnosti, ostaja – po svojem la-
stnem kriteriju – ideološki projekt. Prav v tem, da ideološki misli ostajajo nedosegljivi mehanizmi, ki
jo poganjajo, je namreč njena ideološkost; prav v tej miselni »omejenosti«, če lahko tako rečemo, je
»lažnost« ideologije. To je vsaj hotel reči Friedrich Engels, ko je v pismu Franzu Mehringu 14. ju-
lija 1893 prvič uporabil tisto nesrečno formulacijo o ideologiji, »napačni zavesti«: »Ideologija je
proces, ki ga domnevni mislec resda izvršuje z zavestjo, toda z napačno zavestjo. Gonilne sile /Trieb-
kräfte/, ki ga zares ženejo, mu ostajajo neznane; drugače to pač ne bi bil ideološki proces.« (K. Marx, F.
Engels, Werke 39, Berlin 1968, 97.)
6 Zdi se celo, da je Althusser teorijo ideologije iztrgal iz obzorja problematike »razredne zavesti«:
ideologija ni »zavest«, temveč (najprej) »materialna eksistenca« in (nadalje) diskurz z diskurzivni-
mi mehanizmi; v Althusserjevi konceptualizaciji pa ideologija tudi ne more »pripadati« nikakršni
»poziciji«, niti »razredni poziciji« ne – saj ideologija »pozicije« s svojimi mehanizmi in s svojo »mate-
rialno eksistenco« ravno proizvaja. »Ideološka pozicija« je kraj, kamor ideologija individua interpe-
lira; ta »kraj« pa je proizvod ideoloških diskurzivnih mehanizmov.
