Page 287 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 287
svajanje
teorije govornih
dejanj v ideologiji
kulturnega
prevajanja
Jernej Habjan
Hegemonija pojma performativnosti v sodobnih
obravnavah ideoloških učinkov literature
Austinova ločitev ideoloških učinkov literature od ilokucijske
moči govornih dejanj je dokončno, nedialektično odpravljena
v kulturnih študijih. Družbene učinke literature kulturni študiji zaje-
majo s pojmom performativnosti. Največji vpliv je ta pojem dosegel v
artikulaciji Judith Butler. Njena analogija med performativno izjavo in
umetniškim performerstvom je bila aplicirana na – ali kvečjemu revi-
dirana v – najnovejših obravnavah družbenosti literature. Še več, celo
Shoshana Felman mora svojo razpravo o Austinu in Don Juanu iz leta
1980 21 let pozneje brati skoz performativnost Judith Butler.1 Ne naza-
dnje o hegemoniji pojma performativnosti govori tudi dejstvo, da se je
srečanje med literarno vedo, izhajajočo iz Austina, in kulturnimi študi-
jami nedvoumno končalo v prid studies. Srečanje, ki sta ga nevede prire-
dili Mary Louise Pratt in Judith Butler – prva je leta 1986 brez skliceva-
nja na kulturne študije speljala subjekt izjavljanja na zahodnega moške-
ga moderne, druga je dve leti zatem brez omembe Austina zvedla perfor-
mativ na performerstvo2 – se je končalo s prehodom prve v kulturne štu-
dije (leta 2004 je Mary Louise Pratt skupaj z Ronom G. Manleyjem in
1 S. Felman, The Scandal of the Speaking Body: Don Juan with J. L. Austin, or Seduction in Two Languages,
Stanford 2002, ix–x.
2 M. L. Pratt, Ideology and Speech-Act Theory, Poetics Today 7 (1986), št. 1, 62; J. Butler, Performative
Acts and Gender Constitution, Theatre Journal 40 (1988), št. 4, 519–522.
teorije govornih
dejanj v ideologiji
kulturnega
prevajanja
Jernej Habjan
Hegemonija pojma performativnosti v sodobnih
obravnavah ideoloških učinkov literature
Austinova ločitev ideoloških učinkov literature od ilokucijske
moči govornih dejanj je dokončno, nedialektično odpravljena
v kulturnih študijih. Družbene učinke literature kulturni študiji zaje-
majo s pojmom performativnosti. Največji vpliv je ta pojem dosegel v
artikulaciji Judith Butler. Njena analogija med performativno izjavo in
umetniškim performerstvom je bila aplicirana na – ali kvečjemu revi-
dirana v – najnovejših obravnavah družbenosti literature. Še več, celo
Shoshana Felman mora svojo razpravo o Austinu in Don Juanu iz leta
1980 21 let pozneje brati skoz performativnost Judith Butler.1 Ne naza-
dnje o hegemoniji pojma performativnosti govori tudi dejstvo, da se je
srečanje med literarno vedo, izhajajočo iz Austina, in kulturnimi študi-
jami nedvoumno končalo v prid studies. Srečanje, ki sta ga nevede prire-
dili Mary Louise Pratt in Judith Butler – prva je leta 1986 brez skliceva-
nja na kulturne študije speljala subjekt izjavljanja na zahodnega moške-
ga moderne, druga je dve leti zatem brez omembe Austina zvedla perfor-
mativ na performerstvo2 – se je končalo s prehodom prve v kulturne štu-
dije (leta 2004 je Mary Louise Pratt skupaj z Ronom G. Manleyjem in
1 S. Felman, The Scandal of the Speaking Body: Don Juan with J. L. Austin, or Seduction in Two Languages,
Stanford 2002, ix–x.
2 M. L. Pratt, Ideology and Speech-Act Theory, Poetics Today 7 (1986), št. 1, 62; J. Butler, Performative
Acts and Gender Constitution, Theatre Journal 40 (1988), št. 4, 519–522.
