Page 16 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 16
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ustreznost znanstvenega predmeta realnemu ugotovimo na podlagi nju-
ne podobnosti, in idealizmu, po katerem je ta ustreznost posledica po-
dobnosti med spoznavnim predmetom in umom. Obe stališči sta ideo-
loški prežitek praktične naravnanosti ideoloških predhodnic jezikoslov-
ne znanosti k svojemu realnemu predmetu – govorici. Ta ugotovitev po-
nuja izhodišče za epistemološko konstrukcijo sociološke teorije govori-
ce, ki bi temeljila na vnaprej premišljenem razmerju med to znanostjo in
prakso, ki ji služi. Ta praksa ni niti normativna slovnica idealistov niti fi-
lologija empiristov, temveč zgodovinski materializem kot teoretski po-
daljšek politične prakse delovnih razredov. Kržan s pomočjo Vološino-
va in Ducrota začrta nekaj temeljnih izhodišč takšne teorije govorice na
področju, ki se v tradicionalni slovnici imenuje semantika. Glavni pre-
mik je tu premik od logicistično-informatiške koncepcije občevanja k
umevanju, da je temeljni učinek občevanja strukturiranje medčloveških
razmerij, prenos informacije pa le njegov poseben, čeprav morda najbolj
razširjen primer. Ti postopki omogočajo, da združimo tri problematike
– problematiko družbenega delovanja, ideologije (zavesti) in jezika – v
enotno teorijo, tj. v teorijo dejavne govorice.
V nadaljevanju Kržan izpostavi epistemološka vprašanja, ki se zasta-
vljajo, če v znanost o jeziku posežemo z bahtinovsko problematiko tuje-
ga govora, tj. vpisovanja elementov produktov preteklega izjavljanja v iz-
javo kot tej izjavi tujih elementov. Kot jedro znanosti o jeziku obravnava
slovnico, ki jo opredeli kot napravo za dodajanje pomena formalnim je-
zikovnim elementom, tj. kot napravo, ki se dopolni s sprejemom pomen-
ske, zunajjezikovne razsežnosti. Znanstvene slovnice od port-royalske
do tvorbene so to dopolnilo našle v logiki: pomen jezikovnih elementov
so določale s pomočjo logičnih pravil. Alternativa tej (neo)pozitivistični
tradiciji je Ducrotova argumentativna semantika, ki se dopolni z diskur-
zivno razsežnostjo jezika: pomen jezikovnim enotam pripisuje retroak-
tivno, po njihovi aktualizaciji v govoru. Diskurza pa ne urejajo logična
razmerja med znaki in predmeti, temveč intersubjektivna razmerja, vpi-
sana v jezik kot bahtinovska polifonija izjavljalnih pozicij, katere logika
je, kot razvijeta že četrto in peto poglavje, »nelogiška«. Šele diskurziv-
ni suplement semantike lahko misli samonanašalnost kot specifiko člo-
veške govorice, s tem ko konceptualizira točke vpisa govora v jezik (argu-
mentativne veznike, jezikovna sredstva za prenašanje tujega govora itn.).
Zato lahko šele diskurzivno dopolnilo opravi tudi rez s spontano druž-
beno koncepcijo (neo)pozitivističnih znanosti o jeziku. Z njihovega gle-
dišča si lahko zamislimo le biologistični model družbe kot skupnosti su-
bjektov. Z Ducrotovo semantiko pa lahko prebijemo predteoretski su-
ustreznost znanstvenega predmeta realnemu ugotovimo na podlagi nju-
ne podobnosti, in idealizmu, po katerem je ta ustreznost posledica po-
dobnosti med spoznavnim predmetom in umom. Obe stališči sta ideo-
loški prežitek praktične naravnanosti ideoloških predhodnic jezikoslov-
ne znanosti k svojemu realnemu predmetu – govorici. Ta ugotovitev po-
nuja izhodišče za epistemološko konstrukcijo sociološke teorije govori-
ce, ki bi temeljila na vnaprej premišljenem razmerju med to znanostjo in
prakso, ki ji služi. Ta praksa ni niti normativna slovnica idealistov niti fi-
lologija empiristov, temveč zgodovinski materializem kot teoretski po-
daljšek politične prakse delovnih razredov. Kržan s pomočjo Vološino-
va in Ducrota začrta nekaj temeljnih izhodišč takšne teorije govorice na
področju, ki se v tradicionalni slovnici imenuje semantika. Glavni pre-
mik je tu premik od logicistično-informatiške koncepcije občevanja k
umevanju, da je temeljni učinek občevanja strukturiranje medčloveških
razmerij, prenos informacije pa le njegov poseben, čeprav morda najbolj
razširjen primer. Ti postopki omogočajo, da združimo tri problematike
– problematiko družbenega delovanja, ideologije (zavesti) in jezika – v
enotno teorijo, tj. v teorijo dejavne govorice.
V nadaljevanju Kržan izpostavi epistemološka vprašanja, ki se zasta-
vljajo, če v znanost o jeziku posežemo z bahtinovsko problematiko tuje-
ga govora, tj. vpisovanja elementov produktov preteklega izjavljanja v iz-
javo kot tej izjavi tujih elementov. Kot jedro znanosti o jeziku obravnava
slovnico, ki jo opredeli kot napravo za dodajanje pomena formalnim je-
zikovnim elementom, tj. kot napravo, ki se dopolni s sprejemom pomen-
ske, zunajjezikovne razsežnosti. Znanstvene slovnice od port-royalske
do tvorbene so to dopolnilo našle v logiki: pomen jezikovnih elementov
so določale s pomočjo logičnih pravil. Alternativa tej (neo)pozitivistični
tradiciji je Ducrotova argumentativna semantika, ki se dopolni z diskur-
zivno razsežnostjo jezika: pomen jezikovnim enotam pripisuje retroak-
tivno, po njihovi aktualizaciji v govoru. Diskurza pa ne urejajo logična
razmerja med znaki in predmeti, temveč intersubjektivna razmerja, vpi-
sana v jezik kot bahtinovska polifonija izjavljalnih pozicij, katere logika
je, kot razvijeta že četrto in peto poglavje, »nelogiška«. Šele diskurziv-
ni suplement semantike lahko misli samonanašalnost kot specifiko člo-
veške govorice, s tem ko konceptualizira točke vpisa govora v jezik (argu-
mentativne veznike, jezikovna sredstva za prenašanje tujega govora itn.).
Zato lahko šele diskurzivno dopolnilo opravi tudi rez s spontano druž-
beno koncepcijo (neo)pozitivističnih znanosti o jeziku. Z njihovega gle-
dišča si lahko zamislimo le biologistični model družbe kot skupnosti su-
bjektov. Z Ducrotovo semantiko pa lahko prebijemo predteoretski su-
