Page 13 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 13
uvod
viti izvršuje dejanje, ki ga izvršimo, s tem ko rečemo »Zdravo!«. A niti
delokutiv ne pojasni performativnosti. Če Austin performativ odpravi v
ilokuciji, če ga Benveniste obudi kot nasprotje ilokucije, Anscombre pa
potrdi kot delokutiv, ga Žagar z Ducrotom odpravi v konstativ, v dejanje
opisa pretekle komunikacije: obljuba konstatira resničnost izjavljalčevih
izjav, njegovo konstantnost.
Dvojico konvencija/intenca tudi Rastko Močnik zavrne kot alter-
nativo, ki blokira teoretsko delo v sami podmeni, skupni njenima polo-
ma. Močnik tako negira podmeno o unarnem subjektu, preddobnem iz-
javljanju konvencije ali intence. Pokaže, da Austinov konvencionalizem
in Griceov ter Strawsonov intencionalizem že sama implicirata razcep
subjekta po osi izjavljanje/izjava, ko v konvenciji oziroma intenci vidita
most med izjavljalcem in naslovljencem, tj. med subjektom izjavljanja in
naslovljencu predloženim subjektom izjave. Tako izjavljalec predpostavi,
da z izjavljanjem Austinove konvencionalne ilokucijske formule prenese
svojo namero naslovljencu oziroma da z izrazom Strawsonove četrte in-
tence napravi svojo intenco, da naslovljenec prepozna njegovo intenco,
prepoznavno. Izjavljalec torej predpostavi zunanjost, skupno njemu in
naslovljencu: institucionalizirano formulo oziroma prepoznavno inten-
co. Ta predpostavka po Močniku dejansko zagotovi občevanje: izjavlja-
lec obljubi, brž ko izjavi formulo obljube, oziroma svojo intenco napra-
vi prepoznavno, brž ko pokaže, da jo intendira. A prav to uprizarja raz-
cep in ne enotnost subjekta: četudi z obljubo ne misli resno, subjekt iz-
javljanja obljubi, takoj ko se z izjavljanjem obljube identificira s subjek-
tom izjave, oziroma čeprav s prvo intenco (z izjavo vplivati na naslovljen-
ca) ne misli resno, jo naredi takšno, brž ko izrazi četrto. Razliko med se-
boj in subjektom izjave, med seboj in naslovljencem, torej subjekt izja-
vljanja uprizarja, s tem ko jo odpravlja. Odpravlja pa jo lahko zato, ker
sta oba isti subjekt, razcepljen med seboj in Lacanovim predpostavljenim
Drugim, konvencionalnim poljem označevalca (tj. formule oziroma me-
hanizma štirih intenc). To polje torej zagotavlja občevanje, kakor trdita
pola izhodiščne alternative, a šele potem, ko ga občevalca predpostavita
in z delovanjem, ustreznim predpostavki, vzdržujeta.
Žagar v tretjem poglavju povzame sklep prvega in se posveti proble-
matiki Ducrotove teorije argumentacije v jeziku, v katero se, kot bo po-
kazalo četrto poglavje, stekata obe Ducrotovi podjetji, teorizacija izja-
vljanja na eni strani in argumentacije na drugi. Predzgodovina teorije ar-
gumentacije v jeziku sta krepka in šibka informativistična koncepcija ar-
gumentacije, po katerih argumentacija za neki sklep temelji izključno
na dejstvih, ki jih posreduje argument, tako da je jezikovna le toliko, ko-
viti izvršuje dejanje, ki ga izvršimo, s tem ko rečemo »Zdravo!«. A niti
delokutiv ne pojasni performativnosti. Če Austin performativ odpravi v
ilokuciji, če ga Benveniste obudi kot nasprotje ilokucije, Anscombre pa
potrdi kot delokutiv, ga Žagar z Ducrotom odpravi v konstativ, v dejanje
opisa pretekle komunikacije: obljuba konstatira resničnost izjavljalčevih
izjav, njegovo konstantnost.
Dvojico konvencija/intenca tudi Rastko Močnik zavrne kot alter-
nativo, ki blokira teoretsko delo v sami podmeni, skupni njenima polo-
ma. Močnik tako negira podmeno o unarnem subjektu, preddobnem iz-
javljanju konvencije ali intence. Pokaže, da Austinov konvencionalizem
in Griceov ter Strawsonov intencionalizem že sama implicirata razcep
subjekta po osi izjavljanje/izjava, ko v konvenciji oziroma intenci vidita
most med izjavljalcem in naslovljencem, tj. med subjektom izjavljanja in
naslovljencu predloženim subjektom izjave. Tako izjavljalec predpostavi,
da z izjavljanjem Austinove konvencionalne ilokucijske formule prenese
svojo namero naslovljencu oziroma da z izrazom Strawsonove četrte in-
tence napravi svojo intenco, da naslovljenec prepozna njegovo intenco,
prepoznavno. Izjavljalec torej predpostavi zunanjost, skupno njemu in
naslovljencu: institucionalizirano formulo oziroma prepoznavno inten-
co. Ta predpostavka po Močniku dejansko zagotovi občevanje: izjavlja-
lec obljubi, brž ko izjavi formulo obljube, oziroma svojo intenco napra-
vi prepoznavno, brž ko pokaže, da jo intendira. A prav to uprizarja raz-
cep in ne enotnost subjekta: četudi z obljubo ne misli resno, subjekt iz-
javljanja obljubi, takoj ko se z izjavljanjem obljube identificira s subjek-
tom izjave, oziroma čeprav s prvo intenco (z izjavo vplivati na naslovljen-
ca) ne misli resno, jo naredi takšno, brž ko izrazi četrto. Razliko med se-
boj in subjektom izjave, med seboj in naslovljencem, torej subjekt izja-
vljanja uprizarja, s tem ko jo odpravlja. Odpravlja pa jo lahko zato, ker
sta oba isti subjekt, razcepljen med seboj in Lacanovim predpostavljenim
Drugim, konvencionalnim poljem označevalca (tj. formule oziroma me-
hanizma štirih intenc). To polje torej zagotavlja občevanje, kakor trdita
pola izhodiščne alternative, a šele potem, ko ga občevalca predpostavita
in z delovanjem, ustreznim predpostavki, vzdržujeta.
Žagar v tretjem poglavju povzame sklep prvega in se posveti proble-
matiki Ducrotove teorije argumentacije v jeziku, v katero se, kot bo po-
kazalo četrto poglavje, stekata obe Ducrotovi podjetji, teorizacija izja-
vljanja na eni strani in argumentacije na drugi. Predzgodovina teorije ar-
gumentacije v jeziku sta krepka in šibka informativistična koncepcija ar-
gumentacije, po katerih argumentacija za neki sklep temelji izključno
na dejstvih, ki jih posreduje argument, tako da je jezikovna le toliko, ko-
