Page 17 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 17
uvod
bjektivizem v smeri teorije družbe kot teorije aparatov, ki proizvajajo su-
bjektivirajoči učinek družbene vezi, kakor recimo po Bahtinu in Vološi-
novu ter Ducrotu govorna aktualizacija argumentativnih veznikov, ki so
jezikovne enote, artikulira ta govor z govorom drugega.
V osmem poglavju Jernej Habjan locira protislovje Ducrotove ling-
vistične formalizacije Bahtinove t. i. metalingvistične analize romane-
skne polifonije in ga poskuša odpraviti z aplikacijo Lacanove teorije šti-
rih diskurzov. Ducrotov projekt konceptualizacije izjavljanja kot (re)
produkcije intersubjektivnih razmerij, ne kot reprezentacije, se izkaže za
protislovnega ravno tod, kjer naj bi se izpolnil. Kajti ko analizira ironič-
no zanikanje, ki ga od reprezentacije ograjujeta tako ironija kakor zani-
kanje, Ducrot ponovno vpelje reprezentacijo prav s tem, ko jo infinite-
zimalno nadomešča z dopolnilnimi izjavljalci. Referent ironičnega za-
nikanja lahko dematerializira le tako, da ga potujuje ad infinitum v nizu
gledišč dopolnilnih izjavljalcev. To protislovje lahko suspendiramo, če
Ducrotovo teorijo izjavljanja artikuliramo z Lacanovo teorijo označe-
valca. Ironično zanikanje lahko analiziramo kot ekspletivni ne (»Je cra-
ins qu’il ne soit malade.«; »Bojim se, da ne bo zbolel.«), ki označuje zgolj
subjekt izjavljanja kot subjekt nezavednega. Če se osredotočimo na tovr-
stne, prazne označevalce, lahko izjavljanje dejansko konceptualiziramo
onkraj reprezentacije in, še več, uzremo v njegovi institucionalni naddo-
ločenosti. Tako Habjan analizira enega Ducrotovih primerov kot nad-
določenega z diskurzom univerze. V tej smeri pa je, zdi se, naposled do-
segljiv tudi Ducrotov osnovni namen: predelati Bahtinovo koncepci-
jo tako, da bi mogla zgrabiti polifonijo posameznih izjav, ne le tekstov.
Ducrotovo zanemarjanje institucionalne vpetosti njegovega primera to-
rej napravi njegovo analizo diskurza univerze analogno njenemu pred-
metu, tako da je ta analiza pred-teoretska kot univerzitetna in zlasti kot
neločljiva od svojega predmeta. V predlagani obravnavi Ducrotove pro-
blematike pa diskurz univerze ni nevtralen primer abstraktne formaliza-
cije bahtinovske polifonije, ampak predmet konkretne analize tako ka-
pitalistične kakor libidinalne ekonomije.
Deveto poglavje razvija epistemološki nauk subjektne razsežnosti ob-
čevanja, kakor jo je vpeljalo drugo poglavje. Lingvistika po Močniku kakor
vsaka znanost svoj spoznavni predmet proizvaja, se pravi, zameji v njegovi
diferencialnosti. Vendar lingvistika svoj predmet zameji prav kot diferenci-
alnost, kot sistem razlik. Zunanja opredelitev predmeta lingvistike tako so-
vpade z notranjo. Lingvistika se lahko zato vzpostavi le kot vselej že vzpo-
stavljena, obstoj svojega predmeta lahko zatrdi, šele ko ga opiše, in naro-
be. S tem ko v jeziku diferencialnosti opisuje diferencialnost, torej uprizar-
bjektivizem v smeri teorije družbe kot teorije aparatov, ki proizvajajo su-
bjektivirajoči učinek družbene vezi, kakor recimo po Bahtinu in Vološi-
novu ter Ducrotu govorna aktualizacija argumentativnih veznikov, ki so
jezikovne enote, artikulira ta govor z govorom drugega.
V osmem poglavju Jernej Habjan locira protislovje Ducrotove ling-
vistične formalizacije Bahtinove t. i. metalingvistične analize romane-
skne polifonije in ga poskuša odpraviti z aplikacijo Lacanove teorije šti-
rih diskurzov. Ducrotov projekt konceptualizacije izjavljanja kot (re)
produkcije intersubjektivnih razmerij, ne kot reprezentacije, se izkaže za
protislovnega ravno tod, kjer naj bi se izpolnil. Kajti ko analizira ironič-
no zanikanje, ki ga od reprezentacije ograjujeta tako ironija kakor zani-
kanje, Ducrot ponovno vpelje reprezentacijo prav s tem, ko jo infinite-
zimalno nadomešča z dopolnilnimi izjavljalci. Referent ironičnega za-
nikanja lahko dematerializira le tako, da ga potujuje ad infinitum v nizu
gledišč dopolnilnih izjavljalcev. To protislovje lahko suspendiramo, če
Ducrotovo teorijo izjavljanja artikuliramo z Lacanovo teorijo označe-
valca. Ironično zanikanje lahko analiziramo kot ekspletivni ne (»Je cra-
ins qu’il ne soit malade.«; »Bojim se, da ne bo zbolel.«), ki označuje zgolj
subjekt izjavljanja kot subjekt nezavednega. Če se osredotočimo na tovr-
stne, prazne označevalce, lahko izjavljanje dejansko konceptualiziramo
onkraj reprezentacije in, še več, uzremo v njegovi institucionalni naddo-
ločenosti. Tako Habjan analizira enega Ducrotovih primerov kot nad-
določenega z diskurzom univerze. V tej smeri pa je, zdi se, naposled do-
segljiv tudi Ducrotov osnovni namen: predelati Bahtinovo koncepci-
jo tako, da bi mogla zgrabiti polifonijo posameznih izjav, ne le tekstov.
Ducrotovo zanemarjanje institucionalne vpetosti njegovega primera to-
rej napravi njegovo analizo diskurza univerze analogno njenemu pred-
metu, tako da je ta analiza pred-teoretska kot univerzitetna in zlasti kot
neločljiva od svojega predmeta. V predlagani obravnavi Ducrotove pro-
blematike pa diskurz univerze ni nevtralen primer abstraktne formaliza-
cije bahtinovske polifonije, ampak predmet konkretne analize tako ka-
pitalistične kakor libidinalne ekonomije.
Deveto poglavje razvija epistemološki nauk subjektne razsežnosti ob-
čevanja, kakor jo je vpeljalo drugo poglavje. Lingvistika po Močniku kakor
vsaka znanost svoj spoznavni predmet proizvaja, se pravi, zameji v njegovi
diferencialnosti. Vendar lingvistika svoj predmet zameji prav kot diferenci-
alnost, kot sistem razlik. Zunanja opredelitev predmeta lingvistike tako so-
vpade z notranjo. Lingvistika se lahko zato vzpostavi le kot vselej že vzpo-
stavljena, obstoj svojega predmeta lahko zatrdi, šele ko ga opiše, in naro-
be. S tem ko v jeziku diferencialnosti opisuje diferencialnost, torej uprizar-
