Page 20 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 20
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
naposled je tretja rešitev identitetna skupnost, ki dilemo razglasi za neob-
stoječo, za krateno univerzalno pravico njenih članov kot članov te skupno-
sti. Močnik se posveti tretji, post-revolucionarni in v limiti post-moder-
ni instituciji. Pokaže, da je prevlada univerzalistične paradigme v polju
pravno-političnih ideologij omogočila, da so se razbohotile diskurzivne
strategije, za katere se je uveljavilo ime »identitetni diskurzi«. Identite-
tna strategija je argumentativni postopek, ki domnevni interes domnev-
ne identitetne skupnosti legitimira z neposrednim sklicevanjem na ka-
kšno univerzalno načelo, najraje na načelo iz ideologije človekovih pra-
vic. Pripoznanje, ki ga potrebujejo identitetne skupnosti, da bi se sploh
lahko vzpostavile in ohranjale, je učinek te identitetne argumentacije, če
se argumentacija le posreči. Kdor namreč prizna, da je kakšen domnev-
no skupnostni interes mogoče legitimno izpeljati iz univerzalističnega
načela, kakršno so človekove pravice, je na ravni predpostavke že priznal
pravico do obstoja skupini, ki ji argumentator pripisuje interes, ki ga s
svojo argumentacijo uveljavlja.
Maja Breznik obravnava kulturalizem v teoretski produkciji. Med
kulturalistične koncepcije kulture, ki so postale hegemone v sedemdese-
tih letih z vznikom t. i. post-strukturalizma in post-marksizma, prište-
va francosko kulturno zgodovino, britanske kulturne študije in ameriški
novi historizem. Postopek najstarejših šol, francoske in britanske, oriše
kot pravilno lociran, a napačno izpeljan epistemični rez. Roger Chartier
in Stuart Hall upravičeno očitata ekonomski in sociološki tradiciji An-
nales oziroma historičnemu materializmu Raymonda Williamsa duali-
zem ekonomske baze in kulturne nadzidave. A skupaj z dualizmom za-
vrneta tudi teorijo, ki jo ta dualizem simplificira, tj. historičnomateria-
listično strukturacijo družbenih instanc, med katerimi je instanca pro-
dukcije materialnega življenja determinirajoča, neka druga instanca (re-
ligiozna, pravna, politična …) pa dominirajoča. Zato šoli dualizem pre-
sežeta le, kolikor ga projicirata v njegov drugi pol in tudi v kulturi poleg
nematerialnega teksta odkrivata materialno produkcijo teksta. Oboje
skupaj pa poskušata zajeti s pojmoma dispozitiva in reprezentacije. Svoj
reprezentacionalizem sicer obe šoli reflektirata, kolikor ga historizirata:
francoska se sklicuje denimo na Norberta Eliasa in novoveško državno
prevajanje fizičnih družbenih bojev v diskurzivne, britanska pa na Wil-
liamsa in moderni proces vstopanja kulture v vsakdanje življenje. A pri
obeh prevlada fascinacija s predpostavljeno globino pod površjem, z mi-
kro-zgodbami, domnevno nezvedljivimi na marko-raven svetovne zgo-
dovine razrednih bojev. Zato se zgledujeta ne le po Geertzevi antropo-
logiji, priličeni domačinskemu gledišču, ampak tudi po Ginzburgovem
naposled je tretja rešitev identitetna skupnost, ki dilemo razglasi za neob-
stoječo, za krateno univerzalno pravico njenih članov kot članov te skupno-
sti. Močnik se posveti tretji, post-revolucionarni in v limiti post-moder-
ni instituciji. Pokaže, da je prevlada univerzalistične paradigme v polju
pravno-političnih ideologij omogočila, da so se razbohotile diskurzivne
strategije, za katere se je uveljavilo ime »identitetni diskurzi«. Identite-
tna strategija je argumentativni postopek, ki domnevni interes domnev-
ne identitetne skupnosti legitimira z neposrednim sklicevanjem na ka-
kšno univerzalno načelo, najraje na načelo iz ideologije človekovih pra-
vic. Pripoznanje, ki ga potrebujejo identitetne skupnosti, da bi se sploh
lahko vzpostavile in ohranjale, je učinek te identitetne argumentacije, če
se argumentacija le posreči. Kdor namreč prizna, da je kakšen domnev-
no skupnostni interes mogoče legitimno izpeljati iz univerzalističnega
načela, kakršno so človekove pravice, je na ravni predpostavke že priznal
pravico do obstoja skupini, ki ji argumentator pripisuje interes, ki ga s
svojo argumentacijo uveljavlja.
Maja Breznik obravnava kulturalizem v teoretski produkciji. Med
kulturalistične koncepcije kulture, ki so postale hegemone v sedemdese-
tih letih z vznikom t. i. post-strukturalizma in post-marksizma, prište-
va francosko kulturno zgodovino, britanske kulturne študije in ameriški
novi historizem. Postopek najstarejših šol, francoske in britanske, oriše
kot pravilno lociran, a napačno izpeljan epistemični rez. Roger Chartier
in Stuart Hall upravičeno očitata ekonomski in sociološki tradiciji An-
nales oziroma historičnemu materializmu Raymonda Williamsa duali-
zem ekonomske baze in kulturne nadzidave. A skupaj z dualizmom za-
vrneta tudi teorijo, ki jo ta dualizem simplificira, tj. historičnomateria-
listično strukturacijo družbenih instanc, med katerimi je instanca pro-
dukcije materialnega življenja determinirajoča, neka druga instanca (re-
ligiozna, pravna, politična …) pa dominirajoča. Zato šoli dualizem pre-
sežeta le, kolikor ga projicirata v njegov drugi pol in tudi v kulturi poleg
nematerialnega teksta odkrivata materialno produkcijo teksta. Oboje
skupaj pa poskušata zajeti s pojmoma dispozitiva in reprezentacije. Svoj
reprezentacionalizem sicer obe šoli reflektirata, kolikor ga historizirata:
francoska se sklicuje denimo na Norberta Eliasa in novoveško državno
prevajanje fizičnih družbenih bojev v diskurzivne, britanska pa na Wil-
liamsa in moderni proces vstopanja kulture v vsakdanje življenje. A pri
obeh prevlada fascinacija s predpostavljeno globino pod površjem, z mi-
kro-zgodbami, domnevno nezvedljivimi na marko-raven svetovne zgo-
dovine razrednih bojev. Zato se zgledujeta ne le po Geertzevi antropo-
logiji, priličeni domačinskemu gledišču, ampak tudi po Ginzburgovem
