Page 14 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 14
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
likor jezik uporablja kot nevtralno sredstvo komunikacije. Toda Ducrot
prikliče protiprimer: malo in malce imata podobno informativno vre-
dnost, a malo argumentira v isti smeri kakor nič, malce pa v isti smeri ka-
kor veliko. Ducrot sprva, v šibki informativistični fazi, ohrani informa-
tivno razsežnost in jo v izjavah z malo locira v postavko, v izjavah z mal-
ce pa v predpostavko, ter doda, da lahko argumentiramo le iz postavke.
Ker pa je kriterij za določanje postavke jezikoven (opozicija malo/mal-
ce), Ducrot preide k šibki verziji teorije argumentacije v jeziku. Izjavo do-
loči za zgodovinsko realizacijo stavka, konstrukcije na ravni jezika: po-
men, semantična vrednost stavka, ki že na ravni jezika omejuje smeri ar-
gumentacij, uravnava interpretacijo smisla, semantične vrednosti izjave,
ki informira o svoji zgodovinski situaciji. Jezik torej argumentira, ne in-
formira (malce argumentira v isti smeri kakor veliko, čeprav lahko referi-
ra na manj kakor malo, ki argumentira v isti smeri kakor nič), argumenti
pa so skalarni (malce argumentira šibkeje kakor veliko). Izpostavitev je-
zikovne in skalarne narave argumentacije pa Ducrota pelje v krepko te-
orijo argumentacije v jeziku. Jezikovne konstrukcije zdaj določajo in ne
le omejujejo informativnost izjav. Zaradi argumentativne spremenljivke
(npr. celo) lahko izjavi z isto informacijo (diagnozo gripe: »To je prehlad,
celo gripa.«; »To je pljučnica, celo gripa.«) prikličeta nasprotna toposa,
tj. skalarni, splošni in skupni sklepanji (Hujša ko je bolezen, večja je skrb;
Blažja ko je bolezen, manjša je skrb), in argumentirata za nasprotna skle-
pa (»Pazite se!«; »Ne skrbite!«).
Kakor drugo tudi četrto poglavje posega v problematiko diskurza s
stališča lacanovske teorije subjekta. Pokaže, da strukturalizem, prav ko-
likor konceptualizira strukturo namesto subjekta, na področju semanti-
ke naleti na problem subjekta. Ducrot aplicira Saussurovo »nelogiško«
logiko jezikovnega sistema na govor, Saussurov protipol jezika. Kakor je-
zik tudi govor nalaga govorcem pravila, ki jih Ducrot zgrabi s polifonič-
no teorijo izjavljanja in teorijo argumentacije v jeziku. Izhodišče obeh
teorij je nezvedljivost izjavljanja na izjavo, cilj pa model govora kot ar-
gumentacije: izjava vselej designira izjavljalca, saj nujno, četudi na na-
čin odsotnosti, vsebuje jezikovne enote, ki designirajo izjavljalčevo mo-
dalnost, in s tem posega v polifonično izjavljalno situacijo kot argument
za nadaljevanje v določeni smeri. Od tod Ducrotovi temeljni hipotezi, ki
opravita rez z osnovnima dogmama filozofije govorice: smisel izjave je po
Ducrotu dostopen opisu vpisa izjavljanja v izjavo in ne abstrakciji izjave
v informativen stavek, subjekt izjave pa je zato protipol subjekta izjavlja-
nja in ne unaren. Prvo dogmo Ducrot zavrne s pomočjo teorije govor-
nih dejanj, drugo pa z zavrnitvijo te teorije. Tej vsaka manifestacija razli-
likor jezik uporablja kot nevtralno sredstvo komunikacije. Toda Ducrot
prikliče protiprimer: malo in malce imata podobno informativno vre-
dnost, a malo argumentira v isti smeri kakor nič, malce pa v isti smeri ka-
kor veliko. Ducrot sprva, v šibki informativistični fazi, ohrani informa-
tivno razsežnost in jo v izjavah z malo locira v postavko, v izjavah z mal-
ce pa v predpostavko, ter doda, da lahko argumentiramo le iz postavke.
Ker pa je kriterij za določanje postavke jezikoven (opozicija malo/mal-
ce), Ducrot preide k šibki verziji teorije argumentacije v jeziku. Izjavo do-
loči za zgodovinsko realizacijo stavka, konstrukcije na ravni jezika: po-
men, semantična vrednost stavka, ki že na ravni jezika omejuje smeri ar-
gumentacij, uravnava interpretacijo smisla, semantične vrednosti izjave,
ki informira o svoji zgodovinski situaciji. Jezik torej argumentira, ne in-
formira (malce argumentira v isti smeri kakor veliko, čeprav lahko referi-
ra na manj kakor malo, ki argumentira v isti smeri kakor nič), argumenti
pa so skalarni (malce argumentira šibkeje kakor veliko). Izpostavitev je-
zikovne in skalarne narave argumentacije pa Ducrota pelje v krepko te-
orijo argumentacije v jeziku. Jezikovne konstrukcije zdaj določajo in ne
le omejujejo informativnost izjav. Zaradi argumentativne spremenljivke
(npr. celo) lahko izjavi z isto informacijo (diagnozo gripe: »To je prehlad,
celo gripa.«; »To je pljučnica, celo gripa.«) prikličeta nasprotna toposa,
tj. skalarni, splošni in skupni sklepanji (Hujša ko je bolezen, večja je skrb;
Blažja ko je bolezen, manjša je skrb), in argumentirata za nasprotna skle-
pa (»Pazite se!«; »Ne skrbite!«).
Kakor drugo tudi četrto poglavje posega v problematiko diskurza s
stališča lacanovske teorije subjekta. Pokaže, da strukturalizem, prav ko-
likor konceptualizira strukturo namesto subjekta, na področju semanti-
ke naleti na problem subjekta. Ducrot aplicira Saussurovo »nelogiško«
logiko jezikovnega sistema na govor, Saussurov protipol jezika. Kakor je-
zik tudi govor nalaga govorcem pravila, ki jih Ducrot zgrabi s polifonič-
no teorijo izjavljanja in teorijo argumentacije v jeziku. Izhodišče obeh
teorij je nezvedljivost izjavljanja na izjavo, cilj pa model govora kot ar-
gumentacije: izjava vselej designira izjavljalca, saj nujno, četudi na na-
čin odsotnosti, vsebuje jezikovne enote, ki designirajo izjavljalčevo mo-
dalnost, in s tem posega v polifonično izjavljalno situacijo kot argument
za nadaljevanje v določeni smeri. Od tod Ducrotovi temeljni hipotezi, ki
opravita rez z osnovnima dogmama filozofije govorice: smisel izjave je po
Ducrotu dostopen opisu vpisa izjavljanja v izjavo in ne abstrakciji izjave
v informativen stavek, subjekt izjave pa je zato protipol subjekta izjavlja-
nja in ne unaren. Prvo dogmo Ducrot zavrne s pomočjo teorije govor-
nih dejanj, drugo pa z zavrnitvijo te teorije. Tej vsaka manifestacija razli-
