Page 12 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 12
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ter kulturni študiji (Hall, J. Butler) kot nekakšna tretja generacija struk-
turalizma po saussurovski semiotiki in derridajevskem dekonstrukcio-
nizmu.
Iz Ducrota in Vološinova izhajajočo teorijo ideologije pa prinaša
zbornik. Iz tega izhodišča napreduje proti teoriji ideologije. In sicer teo-
retska praksa žene ne le sklepno poglavje o teoriji ideologije, pač pa pred-
vsem samo sintagmatsko napredovanje, ki v vsakem poglavju teorizaci-
je diskurzov od Austina prek Ducrota, Bahtina, Lacana, Derridaja, Judi-
th Butler in Althusserja vzpostavlja in ohranja epistemični rez med teo-
rijo in ideologijo diskurzov.
V prvem poglavju zbornika Igor Ž. Žagar predstavi delo filozofije
vsakdanje govorice kot delo pojma performativa, proces, ki zgošča proti-
slovja pojma in pojem tako pripelje na raven teoretskega koncepta. Au-
stin vpelje teoretsko problematiko, ko opravi epistemični rez z logičnim
pozitivizmom. Kjer ta deli izjave na resnične in neresnične, Austin obo-
je pod imenom konstativa postavi nasproti performativnim izjavam, ki
izvršujejo dejanja (npr. opravičilo), s tem ko jih imenujejo (npr. z izja-
vo »Opravičujem se.«). A performativu ni mogoče določiti jezikovne-
ga kriterija (saj je lahko primaren ali ekspliciten, npr. »Zapri vrata!« ali
»Ukazujem ti, da zapreš vrata!«), nejezikovni kriterij, imenovanje-kot-
izvrševanje dejanja, pa je tudi kriterij konstativa (saj je tudi konstatiranje
izvrševanje dejanja). Zato Austin konstativ in performativ pod imenom
ilokucijskega dejanja (izvrševanja z izjavljanjem) postavi nasproti loku-
cijskemu dejanju (izvrševanja izjavljanja) na eni strani in perlokucijske-
mu dejanju (izvrševanja vpliva na izjavljanje) na drugi. Austin tu konča,
a kakor performativ tudi ilokucija ne odpravi dualizma jezikovno/zuna-
jjezikovno: ukazu intendirani sprejem zagotavljajo zunajjezikovne kon-
vencije (avtoriteta), obljubi jezikovne (ilokucijske formula Obljubljam,
da p), izjavljanje opozorila pa se mora zateči k sporočanju treh Griceo-
vih intenc pa še četrte, Strawsonove (tj. intence, da naslovljenec prepo-
zna izjavljalčevo intenco, da prepozna njegovo intenco, da z izjavljanjem
opozorila opozori naslovljenca). Dualizem eksplicira Benveniste, ki Au-
stinov izhodiščni pojem, performativ, konceptualizira kot govorno de-
janje, ki je zunajjezikovno konvencionalizirano, drugi pojem, ilokucijo,
pa kot govorno dejanje, ki je odvisno od naslovljenčevega razumetja izja-
vljalčevih intenc. Žagar pa dualizem jezikovno/zunajjezikovno razgradi:
jezikovni pol sloni na mehanizmu štirih intenc in s tem na teoriji nedo-
stopni kontingenci, tako da je sam dualizem predteoretski. Žagar vpelje
nov, prav tako Benvenistov koncept, koncept delokutiva, glagola, izpelja-
nega iz lokucije, ki je po Anscombru performativen: delokutiv pozdra-
ter kulturni študiji (Hall, J. Butler) kot nekakšna tretja generacija struk-
turalizma po saussurovski semiotiki in derridajevskem dekonstrukcio-
nizmu.
Iz Ducrota in Vološinova izhajajočo teorijo ideologije pa prinaša
zbornik. Iz tega izhodišča napreduje proti teoriji ideologije. In sicer teo-
retska praksa žene ne le sklepno poglavje o teoriji ideologije, pač pa pred-
vsem samo sintagmatsko napredovanje, ki v vsakem poglavju teorizaci-
je diskurzov od Austina prek Ducrota, Bahtina, Lacana, Derridaja, Judi-
th Butler in Althusserja vzpostavlja in ohranja epistemični rez med teo-
rijo in ideologijo diskurzov.
V prvem poglavju zbornika Igor Ž. Žagar predstavi delo filozofije
vsakdanje govorice kot delo pojma performativa, proces, ki zgošča proti-
slovja pojma in pojem tako pripelje na raven teoretskega koncepta. Au-
stin vpelje teoretsko problematiko, ko opravi epistemični rez z logičnim
pozitivizmom. Kjer ta deli izjave na resnične in neresnične, Austin obo-
je pod imenom konstativa postavi nasproti performativnim izjavam, ki
izvršujejo dejanja (npr. opravičilo), s tem ko jih imenujejo (npr. z izja-
vo »Opravičujem se.«). A performativu ni mogoče določiti jezikovne-
ga kriterija (saj je lahko primaren ali ekspliciten, npr. »Zapri vrata!« ali
»Ukazujem ti, da zapreš vrata!«), nejezikovni kriterij, imenovanje-kot-
izvrševanje dejanja, pa je tudi kriterij konstativa (saj je tudi konstatiranje
izvrševanje dejanja). Zato Austin konstativ in performativ pod imenom
ilokucijskega dejanja (izvrševanja z izjavljanjem) postavi nasproti loku-
cijskemu dejanju (izvrševanja izjavljanja) na eni strani in perlokucijske-
mu dejanju (izvrševanja vpliva na izjavljanje) na drugi. Austin tu konča,
a kakor performativ tudi ilokucija ne odpravi dualizma jezikovno/zuna-
jjezikovno: ukazu intendirani sprejem zagotavljajo zunajjezikovne kon-
vencije (avtoriteta), obljubi jezikovne (ilokucijske formula Obljubljam,
da p), izjavljanje opozorila pa se mora zateči k sporočanju treh Griceo-
vih intenc pa še četrte, Strawsonove (tj. intence, da naslovljenec prepo-
zna izjavljalčevo intenco, da prepozna njegovo intenco, da z izjavljanjem
opozorila opozori naslovljenca). Dualizem eksplicira Benveniste, ki Au-
stinov izhodiščni pojem, performativ, konceptualizira kot govorno de-
janje, ki je zunajjezikovno konvencionalizirano, drugi pojem, ilokucijo,
pa kot govorno dejanje, ki je odvisno od naslovljenčevega razumetja izja-
vljalčevih intenc. Žagar pa dualizem jezikovno/zunajjezikovno razgradi:
jezikovni pol sloni na mehanizmu štirih intenc in s tem na teoriji nedo-
stopni kontingenci, tako da je sam dualizem predteoretski. Žagar vpelje
nov, prav tako Benvenistov koncept, koncept delokutiva, glagola, izpelja-
nega iz lokucije, ki je po Anscombru performativen: delokutiv pozdra-
