Page 11 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 11
d
Jernej Habjan
Sex and money sta, kot je znano, »the forked root of evil«;1 nemara
je manj znano, da sta Austinov speech act in bahtinovski rečevoj akt
dvojni začetek teorizacije govorice. Ta dvojnost začetka teorizacije jezi-
ka kot dejavnosti se projicira tako sinhrono kakor diahrono.
Sinhrono se projicira v oba pola začetka: Austinov pol se deli na
»posebno teorijo« performativa in »splošno teorijo« govornih dejanj;
bahtinovski pol je razdeljen med znakom kot »areno boja dveh glasov«
(Bahtin) in znakom kot »areno razrednega boja« (Vološinov).
Diahrono se dvojnost začetka projicira v razliko med angloameri-
ško in kontinentalno tradicijo teoretizacije govorice. Ti tradiciji Austin
in t. i. Bahtinov krog povzemata in nadaljujeta, nadaljevanje pa je v obeh
primerih prav po njunem posegu tudi sámo dvojno: kontinentalna teo-
rija se začne artikulirati z analitično filozofijo in narobe. Drugi, narob-
ni proces je šibkejši in izpeljan iz prvega: denimo Stanley Cavell povezu-
je analitično tradicijo s kontinentalno prav toliko, kolikor je ta že pose-
gla v analitično.
Tudi za te kontinentalne posege je značilna izhodiščna dvojnost:
Derridajeva kritika Austina se približuje bahtinovski ideologiji karneva-
la, Ducrotova pa vološinovski koncepciji ideologije.
Prvo kritiko si danes prisvaja ideologija kulturnega prevajanja, dru-
go razvija teorija ideologije. Med najvplivnejšimi zastopniki ideologije
kulturnega prevajanja so tretja generacija šole Annales (Chartier, Dosse),
frankfurtske šole (Habermas, Honneth) in operaizma (Negri, Virno)
1 R. Macdonald, The Drowning Pool, New York 1950, 1. pogl.
Jernej Habjan
Sex and money sta, kot je znano, »the forked root of evil«;1 nemara
je manj znano, da sta Austinov speech act in bahtinovski rečevoj akt
dvojni začetek teorizacije govorice. Ta dvojnost začetka teorizacije jezi-
ka kot dejavnosti se projicira tako sinhrono kakor diahrono.
Sinhrono se projicira v oba pola začetka: Austinov pol se deli na
»posebno teorijo« performativa in »splošno teorijo« govornih dejanj;
bahtinovski pol je razdeljen med znakom kot »areno boja dveh glasov«
(Bahtin) in znakom kot »areno razrednega boja« (Vološinov).
Diahrono se dvojnost začetka projicira v razliko med angloameri-
ško in kontinentalno tradicijo teoretizacije govorice. Ti tradiciji Austin
in t. i. Bahtinov krog povzemata in nadaljujeta, nadaljevanje pa je v obeh
primerih prav po njunem posegu tudi sámo dvojno: kontinentalna teo-
rija se začne artikulirati z analitično filozofijo in narobe. Drugi, narob-
ni proces je šibkejši in izpeljan iz prvega: denimo Stanley Cavell povezu-
je analitično tradicijo s kontinentalno prav toliko, kolikor je ta že pose-
gla v analitično.
Tudi za te kontinentalne posege je značilna izhodiščna dvojnost:
Derridajeva kritika Austina se približuje bahtinovski ideologiji karneva-
la, Ducrotova pa vološinovski koncepciji ideologije.
Prvo kritiko si danes prisvaja ideologija kulturnega prevajanja, dru-
go razvija teorija ideologije. Med najvplivnejšimi zastopniki ideologije
kulturnega prevajanja so tretja generacija šole Annales (Chartier, Dosse),
frankfurtske šole (Habermas, Honneth) in operaizma (Negri, Virno)
1 R. Macdonald, The Drowning Pool, New York 1950, 1. pogl.