Page 21 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 21
uvod
mikrozgodovinopisju, ki mu male zgodbe sicer služijo za eksplikacijo in
ne negacijo velikih družbenih protislovij, po Foucaultovi arheologiji ve-
dnosti, po kateri sicer domačinske reprezentacije svoje nosilce disciplini-
rajo in ne emancipirajo, in po semiologiji Vološinova in Saussura, ki re-
prezentacijo sicer podredita in ne odvzameta označevalcu. Kulturalizem
začne s konstatacijo materialnosti kulture, konča pa z vživljanjem v re-
prezentacije onkraj njihove materialne plati in s supletivnimi analizami
materialnosti recepcije kulture.
Štirinajsto poglavje oriše kulturalistično recepcijo Derridajeve de-
konstrukcije Austina, predstavljene v enajstem poglavju. Judith Butler,
ki je že v dvanajstem poglavju fungirala kot predstavnica kulturalizma
v teoriji, na to dekonstrukcijo naveže Bhabhovo koncepcijo kulturnega
prevajanja. Univerzalnost je po njenem lahko le univerzalizacija prav-
no institucionalizirane univerzalnosti, proces nenehnega pravnega pri-
poznavanja nepripoznanih identitet kot participirajočih na univerzal-
nem. To naj bi bil proces naslovljenčeve resignifikacije znakov, ki naslo-
vljenca designirajo kot izključenega iz univerzalnega. V tem procesu naj
bi si naslovljenec prisvajal denimo sovražni govor, ga spreminjal v iden-
titetno izjavo, ki lahko pretendira na pripoznanje. To prisvajanje naj bi
omogočala pri Derrridaju postulirana odvisnost pomena znaka od zgo-
dovine njegovih aktualizacij, odvisnost ilokucijske moči izjave od oko-
liščin njenega izjavljanja. Zato naj bi bila institucionalna cenzura tovr-
stnih znakov kot suspenz njihovega aktualiziranja antiuniverzalistična.
Da bi razvila to koncepcijo, pa mora Judith Butler utajiti tako Austinov
kakor Derridajev teoretski nauk. Ko vidi v sovražnem govoru ilokucij-
sko dejanje grožnje, obide dejstvo, da grožnja ni prisvojljiva, saj je delo-
kutivna derivacija verdiktiva, tako da že njeno izjavljanje zadosti vsem
Austinovim pogojem posrečenosti govornega dejanja (pomen sovražne-
ga govora je njegovo izjavljanje, ta govor designira naslovljenca prav kot
že naslovljenega s tem govorom); in ko vidi v prisvajanju sovražnega go-
vora valorizacijo njegove ponesrečenosti, zamolči dejstvo, da je ta pone-
srečenost po Derridaju nujna možnost vsake ilokucije, ne nujna aktual-
nost. Kljub izhajanju iz Austina in Derridaja torej Judith Butler verja-
me, da je grožnja prisvojljiva in da je prisvajanje nujna aktualnost. Tovr-
stna konjunkcija vednosti in verjetja, utajitev, pa je značilna ravno za in-
stitucijo, za to, kar teoretičarka kulturnega prevajanja zavrača v imenu
prisvajanja sovražnega govora. To pa počne prav na račun tega prisvaja-
nja, saj je vsak sovražni govor prazni označevalec in kot tak prisvojljiv le
institucionalno.
mikrozgodovinopisju, ki mu male zgodbe sicer služijo za eksplikacijo in
ne negacijo velikih družbenih protislovij, po Foucaultovi arheologiji ve-
dnosti, po kateri sicer domačinske reprezentacije svoje nosilce disciplini-
rajo in ne emancipirajo, in po semiologiji Vološinova in Saussura, ki re-
prezentacijo sicer podredita in ne odvzameta označevalcu. Kulturalizem
začne s konstatacijo materialnosti kulture, konča pa z vživljanjem v re-
prezentacije onkraj njihove materialne plati in s supletivnimi analizami
materialnosti recepcije kulture.
Štirinajsto poglavje oriše kulturalistično recepcijo Derridajeve de-
konstrukcije Austina, predstavljene v enajstem poglavju. Judith Butler,
ki je že v dvanajstem poglavju fungirala kot predstavnica kulturalizma
v teoriji, na to dekonstrukcijo naveže Bhabhovo koncepcijo kulturnega
prevajanja. Univerzalnost je po njenem lahko le univerzalizacija prav-
no institucionalizirane univerzalnosti, proces nenehnega pravnega pri-
poznavanja nepripoznanih identitet kot participirajočih na univerzal-
nem. To naj bi bil proces naslovljenčeve resignifikacije znakov, ki naslo-
vljenca designirajo kot izključenega iz univerzalnega. V tem procesu naj
bi si naslovljenec prisvajal denimo sovražni govor, ga spreminjal v iden-
titetno izjavo, ki lahko pretendira na pripoznanje. To prisvajanje naj bi
omogočala pri Derrridaju postulirana odvisnost pomena znaka od zgo-
dovine njegovih aktualizacij, odvisnost ilokucijske moči izjave od oko-
liščin njenega izjavljanja. Zato naj bi bila institucionalna cenzura tovr-
stnih znakov kot suspenz njihovega aktualiziranja antiuniverzalistična.
Da bi razvila to koncepcijo, pa mora Judith Butler utajiti tako Austinov
kakor Derridajev teoretski nauk. Ko vidi v sovražnem govoru ilokucij-
sko dejanje grožnje, obide dejstvo, da grožnja ni prisvojljiva, saj je delo-
kutivna derivacija verdiktiva, tako da že njeno izjavljanje zadosti vsem
Austinovim pogojem posrečenosti govornega dejanja (pomen sovražne-
ga govora je njegovo izjavljanje, ta govor designira naslovljenca prav kot
že naslovljenega s tem govorom); in ko vidi v prisvajanju sovražnega go-
vora valorizacijo njegove ponesrečenosti, zamolči dejstvo, da je ta pone-
srečenost po Derridaju nujna možnost vsake ilokucije, ne nujna aktual-
nost. Kljub izhajanju iz Austina in Derridaja torej Judith Butler verja-
me, da je grožnja prisvojljiva in da je prisvajanje nujna aktualnost. Tovr-
stna konjunkcija vednosti in verjetja, utajitev, pa je značilna ravno za in-
stitucijo, za to, kar teoretičarka kulturnega prevajanja zavrača v imenu
prisvajanja sovražnega govora. To pa počne prav na račun tega prisvaja-
nja, saj je vsak sovražni govor prazni označevalec in kot tak prisvojljiv le
institucionalno.
