Page 19 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 19
uvod
Z gledišča, ki ga je proizvedlo deseto poglavje, naslednje posega v
Derridajevo kritiko Austina. Derrida v Austinovem konceptu ilokuci-
je prepozna vse poteze svojega koncepta znaka: neodvisnost od izvirne-
ga konteksta in potemtakem odvisnost od zgodovine svojih aktualiza-
cij. Pač pa v Austinovi lokuciji ne vidi kontingentnega izraza ilokucij-
ske formule, ampak njeno strukturno nujno in potencialno spremenlji-
vo utelešenje. Austinova cena za to neodvisnost od lokucije je po Derri-
daju odvisnost od monosemije in s tem od konvencionalnega konteksta
in resne intence. V ceno naj bi bila všteta tudi Austinova zavrnitev »ne-
resnih« (npr. literarnih, citiranih, šaljivih) ilokucij. Ta zavrnitev pa naj
bi bila homologna Husserlovi izločitvi »nesmiselnih« izjav (npr. »ze-
leno je ali«) iz razreda ekspresij, izjav, zmožnih formalizacije intencio-
nalnega razmerja s predpostavljenim objektom. Derrida negira to izlo-
čitev s tezo, da lahko izjava »zeleno je ali« pomeni »primer agramatič-
nosti«, če jo citira slovnica. A Derrida se ne vpraša o pogojih možno-
sti za tak citat. Teorija označevalca bi lahko ta pogoj videla v tem, da na-
rekovaji kot prazni označevalec zastopajo gramatika kot subjekt za gra-
matiko kot institucionalizirano polje označevalca. Slovnica podeli izjavi
smisel, minimalni pomen »primer agramatičnosti«, izjava pa obenem
osmisli, dopolni slovnico z označevalcem brez označenca, pomena, tj. z
označevalcem polja označevalca, slovnice. Gramatika odobri agramatič-
nost, ko gramatik prevzame agramatičnost nase. In narobe: ko slovničar
neslovničnost zameji z narekovaji, s seboj kot reduciranim na narekova-
je, s Husserlovim transcendentalnim egom, jo podari slovnici kot njeno
totalizirajoče drugo.
S stališča lacanovske valorizacije ducrotovske argumentativne seman-
tike, proizvedenega zlasti v četrtem, petem, osmem in devetem poglavju,
Močnik vpelje problematiko kulturalističnega prisvajanja teorij diskurzov.
Analizira diskurzivno razsežnost vzpostavljanja in obnavljanja družbene
vezi v moderni. Zajame torej epoho, ko kapitalizem naddoloča predkapita-
listične produkcijske načine, tako da se politična sfera avtonomizira, v njej
pa vznikneta abstraktni individuum in velike družbene skupine. Tako go-
vori o diskurzivnih strategijah produkcije in reprodukcije gospostva v ide-
ološkem obzorju univerzalističnega individualizma: o diskurzivnih stra-
tegijah monarhične, nacionalne in identitetne konstitucije učinka družbe.
Te strategije obravnava kot moduse ideološke interpelacije, ki naslavlja indi-
vidue s subjektivirajočo nemogočo dilemo in obenem z rešitvijo te dileme.
Prva moderna zgodovinska rešitev je tako institucija monarhične avtorite-
te, ki subjekta od zunaj odreši dileme; druga je nacionalna država kot ničta
institucija, ki določa horizont, v katerem lahko dilema ostane nerešena; in
Z gledišča, ki ga je proizvedlo deseto poglavje, naslednje posega v
Derridajevo kritiko Austina. Derrida v Austinovem konceptu ilokuci-
je prepozna vse poteze svojega koncepta znaka: neodvisnost od izvirne-
ga konteksta in potemtakem odvisnost od zgodovine svojih aktualiza-
cij. Pač pa v Austinovi lokuciji ne vidi kontingentnega izraza ilokucij-
ske formule, ampak njeno strukturno nujno in potencialno spremenlji-
vo utelešenje. Austinova cena za to neodvisnost od lokucije je po Derri-
daju odvisnost od monosemije in s tem od konvencionalnega konteksta
in resne intence. V ceno naj bi bila všteta tudi Austinova zavrnitev »ne-
resnih« (npr. literarnih, citiranih, šaljivih) ilokucij. Ta zavrnitev pa naj
bi bila homologna Husserlovi izločitvi »nesmiselnih« izjav (npr. »ze-
leno je ali«) iz razreda ekspresij, izjav, zmožnih formalizacije intencio-
nalnega razmerja s predpostavljenim objektom. Derrida negira to izlo-
čitev s tezo, da lahko izjava »zeleno je ali« pomeni »primer agramatič-
nosti«, če jo citira slovnica. A Derrida se ne vpraša o pogojih možno-
sti za tak citat. Teorija označevalca bi lahko ta pogoj videla v tem, da na-
rekovaji kot prazni označevalec zastopajo gramatika kot subjekt za gra-
matiko kot institucionalizirano polje označevalca. Slovnica podeli izjavi
smisel, minimalni pomen »primer agramatičnosti«, izjava pa obenem
osmisli, dopolni slovnico z označevalcem brez označenca, pomena, tj. z
označevalcem polja označevalca, slovnice. Gramatika odobri agramatič-
nost, ko gramatik prevzame agramatičnost nase. In narobe: ko slovničar
neslovničnost zameji z narekovaji, s seboj kot reduciranim na narekova-
je, s Husserlovim transcendentalnim egom, jo podari slovnici kot njeno
totalizirajoče drugo.
S stališča lacanovske valorizacije ducrotovske argumentativne seman-
tike, proizvedenega zlasti v četrtem, petem, osmem in devetem poglavju,
Močnik vpelje problematiko kulturalističnega prisvajanja teorij diskurzov.
Analizira diskurzivno razsežnost vzpostavljanja in obnavljanja družbene
vezi v moderni. Zajame torej epoho, ko kapitalizem naddoloča predkapita-
listične produkcijske načine, tako da se politična sfera avtonomizira, v njej
pa vznikneta abstraktni individuum in velike družbene skupine. Tako go-
vori o diskurzivnih strategijah produkcije in reprodukcije gospostva v ide-
ološkem obzorju univerzalističnega individualizma: o diskurzivnih stra-
tegijah monarhične, nacionalne in identitetne konstitucije učinka družbe.
Te strategije obravnava kot moduse ideološke interpelacije, ki naslavlja indi-
vidue s subjektivirajočo nemogočo dilemo in obenem z rešitvijo te dileme.
Prva moderna zgodovinska rešitev je tako institucija monarhične avtorite-
te, ki subjekta od zunaj odreši dileme; druga je nacionalna država kot ničta
institucija, ki določa horizont, v katerem lahko dilema ostane nerešena; in
