Page 18 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 18
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ja nemožnost metagovorice. To protislovje rešuje tako, da predpostavi ob-
stoj neke razsežnosti svojega spoznavnega predmeta, v kateri se protislov-
je zgosti in odpravi: obstoj maternega jezika. Lingvistika verjame, da do-
mačin maternega jezika doživlja protislovje le kot večpomenskost in da ji o
tem domačinu zato ni treba ničesar vedeti. Verjame na primer, da naslovlje-
nec izjave »Govorim slovensko.« samoniklo ve, ali je njen referent izjavljal-
čeva performanca ali kompetenca, njegovo izjavljanje ali potencialne izja-
ve, in da lahko zato sama prav kot lingvistika zvede ta dvojni referent, ta su-
bjekt izjavljanja oziroma izjave, na prvi člen paradigme X govori Y. Lingvi-
stika se tedaj kot neprotislovna konstituira z verjetjem, da domačin ve, kot
konstituirana pa se vzdržuje z nevednostjo o domačinu. To verjetje in neve-
dnost pa sta zamenljivi z vednostjo: v obzorju lacanovske teorije subjekta je
mogoče vedeti to, kar lingvistika o domačinu maternega jezika verjame, saj
je mogoče vedeti, da je domačin subjekt, razcepljen prav med performanco
in kompetenco, med izjavljanjem in izjavo. Lingvistična veda, vednost o ob-
čem – sistemu – in o posebnem – govorih – je potemtakem zamenljiva s te-
orijo, z vednostjo o posamičnem – jejeziku.
Lacanova teorija označevalne prakse lahko dopolni tudi sicer produk-
tivni dekonstrukcionistični poseg v teorijo komunikacije. Deseto poglavje
analizira Derridajevo kritiko Husserla, enajsto pa Derridajevo aplikacijo te
kritike na Austina. Po Derridaju naj Husserlova semiologija ne bi izpelja-
la svojih konsekvenc, egologija pa svojih ne tematizirala. Derridajeva argu-
mentacija pa je, kot pokaže Močnik, protislovna: na eni strani naj se znak
»jaz« ne bi nanašal na objekt, na drugi pa naj bi lahko pomeni tudi, če
njegovega objekta ni (več). Če velja prvi del argumentacije, je drugi del
irelevanten, če pa velja drugi del, je prvi odveč, celo prepovedan. Moč-
nik pokaže, da prvi argument ne velja, saj drugi velja za vsak znak razen
znaka »jaz« in podobnih. Ti so namreč shifterji, ki vselej napotujejo
na govorno situacijo in s tem na subjekt, na razcep med izjavljanjem in
izjavo, na tisto, kar prazni označevalec, denimo »jaz«, zastopa za dru-
ge označevalce, za Drugega. »Jaz« se torej vendarle nanaša na objekt, a
ta je sam subjekt, ki ga prav Husserlova egologija zameji kot razcep med
preteklimi in prihodnjimi zdaji oziroma med percepcijo in samoper-
cepcijo. Derrida tedaj odvrže subjekt v prvem argumentu in dokaže nje-
govo nepertinentnost v drugem, da bi ga lahko v sklepu razglasil za struktur-
no mrtvega. To je po Močniku levičarstvo v teoriji: sicer dekonstruira metafi-
ziko klasičnega strukturalizma in akademske fenomenologije, a hkrati pre-
zre potenciale strukturalizma za teorijo subjekta in način, kako sam Hus-
serl implicitno misli to problematiko.
ja nemožnost metagovorice. To protislovje rešuje tako, da predpostavi ob-
stoj neke razsežnosti svojega spoznavnega predmeta, v kateri se protislov-
je zgosti in odpravi: obstoj maternega jezika. Lingvistika verjame, da do-
mačin maternega jezika doživlja protislovje le kot večpomenskost in da ji o
tem domačinu zato ni treba ničesar vedeti. Verjame na primer, da naslovlje-
nec izjave »Govorim slovensko.« samoniklo ve, ali je njen referent izjavljal-
čeva performanca ali kompetenca, njegovo izjavljanje ali potencialne izja-
ve, in da lahko zato sama prav kot lingvistika zvede ta dvojni referent, ta su-
bjekt izjavljanja oziroma izjave, na prvi člen paradigme X govori Y. Lingvi-
stika se tedaj kot neprotislovna konstituira z verjetjem, da domačin ve, kot
konstituirana pa se vzdržuje z nevednostjo o domačinu. To verjetje in neve-
dnost pa sta zamenljivi z vednostjo: v obzorju lacanovske teorije subjekta je
mogoče vedeti to, kar lingvistika o domačinu maternega jezika verjame, saj
je mogoče vedeti, da je domačin subjekt, razcepljen prav med performanco
in kompetenco, med izjavljanjem in izjavo. Lingvistična veda, vednost o ob-
čem – sistemu – in o posebnem – govorih – je potemtakem zamenljiva s te-
orijo, z vednostjo o posamičnem – jejeziku.
Lacanova teorija označevalne prakse lahko dopolni tudi sicer produk-
tivni dekonstrukcionistični poseg v teorijo komunikacije. Deseto poglavje
analizira Derridajevo kritiko Husserla, enajsto pa Derridajevo aplikacijo te
kritike na Austina. Po Derridaju naj Husserlova semiologija ne bi izpelja-
la svojih konsekvenc, egologija pa svojih ne tematizirala. Derridajeva argu-
mentacija pa je, kot pokaže Močnik, protislovna: na eni strani naj se znak
»jaz« ne bi nanašal na objekt, na drugi pa naj bi lahko pomeni tudi, če
njegovega objekta ni (več). Če velja prvi del argumentacije, je drugi del
irelevanten, če pa velja drugi del, je prvi odveč, celo prepovedan. Moč-
nik pokaže, da prvi argument ne velja, saj drugi velja za vsak znak razen
znaka »jaz« in podobnih. Ti so namreč shifterji, ki vselej napotujejo
na govorno situacijo in s tem na subjekt, na razcep med izjavljanjem in
izjavo, na tisto, kar prazni označevalec, denimo »jaz«, zastopa za dru-
ge označevalce, za Drugega. »Jaz« se torej vendarle nanaša na objekt, a
ta je sam subjekt, ki ga prav Husserlova egologija zameji kot razcep med
preteklimi in prihodnjimi zdaji oziroma med percepcijo in samoper-
cepcijo. Derrida tedaj odvrže subjekt v prvem argumentu in dokaže nje-
govo nepertinentnost v drugem, da bi ga lahko v sklepu razglasil za struktur-
no mrtvega. To je po Močniku levičarstvo v teoriji: sicer dekonstruira metafi-
ziko klasičnega strukturalizma in akademske fenomenologije, a hkrati pre-
zre potenciale strukturalizma za teorijo subjekta in način, kako sam Hus-
serl implicitno misli to problematiko.
