Page 75 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 75
Telesa v družbenem prostoru
pripoveduje prav veliko. Njihovo branje sporočil, ki jih emitirajo fasa-
de stavb, običajna mestna dekoracija z izložbami, napisi, prometno si-
gnalizacijo in kajpak neizbežnimi simboli oblasti, je večinoma nezave-
dno. To branje predvsem zadeva orientacijo gibajočega se po prostoru.
Ko pa v javnem prostoru uzremo skulpturo, pa naj gre za klasični kip ali
za kakršnokoli že strukturo ali instalacijo, ki emitira čitljiv estetski si-
gnal, se nekaj zgodi z našo pozornostjo. Ugotovimo, da smo se v prosto-
ru srečali z nekim telesom, ki prostoru daje svojski bolj ali manj unika-
ten ali vsaj singularen smisel. To telo, že kar na prvi pogled razpoznav-
no kot proizvod neke subjektivne namere, subjektivira tudi nas kot opa-
zovalce. Pravzaprav nas opozori, da smo subjekti zato in ker smo telesa.
Sâmo zaznavanje vsega tega nas opozori na to, da smo v svoji fizični po-
javnosti bioloških entitet pravzaprav proizvod kulture. Skulptura na vse
to opominjajočo fizičnost prostora poudari in po svoje opredeli, da jo za-
znamo in hkrati hočeš-nočeš ugotovimo, da se gibljemo v zgodbi, ki ji fi-
zični prostor ponuja scenografijo.
Javni prostori v večjih pa tudi v manjših mestih pogosto dobijo svoj
pomen prav s pomočjo vanje postavljenih teles: enkrat kamnitih, drugič
bronastih in v novejših obdobjih iz vse bolj raznovrstnih materialov. Če
je na trgu bronasti konjenik ali statua, ki je prepoznavna kot upodoba v
kaki od umetnosti kanonizirane osebe, zgodovinskega ali mitskega juna-
ka, bojevnika, vladarja ali dobrodelneža, se zavemo, da smo v delih mesta,
ki so mu njegovi upravljavci določili povsem izrecno pripovedno nalogo.
Drugič se lahko zaletimo v kaj nenavadnega, morda zagonetnega ali po
formi »glasnega« in se znajdemo v dialogu s časom, ki mu mi sami bolj
izrecno pripadamo. Iz navadno centralnih »zgodovinskih« predelov
se gibljemo v novejše soseske, kjer najdemo vse mogoče: abstraktne, fri-
volne, provokativne, zagonetne in v vsakem primeru težko spregledljive
skulpture – seveda, če se mesto zaveda, da je zares mesto samo takrat, ko
se ogleduje v zrcalu kulture. V mnogih mestih je tako; v evropskih nema-
ra bolj izrazito in bolj raznoliko kot na kakšnih drugih celinah. Vendar
pa prodori novih konceptov urbanizacije raznolikost uzakonjajo, če ne
zaradi česa drugega, pa zaradi turistov, ki jim je njihovo pričakovanje vi-
denja posebnosti, atrakcij, ne nazadnje tudi lepote, sugerirano. Razgiba-
na sporočilnost javnih prostorov govori o družbah, ki javni prostor dobro
razumejo kot družbeni prostor in estetsko označena telesa v teh prosto-
rih govorijo o družbah ter njihovih vladah, ki jim je mar za življenja dr-
žavljanov. V takih mestih je vse več praznovanja, ki zajema vse več dni in
celo mesecev v letu, takim urbanim praznovanjem pa pravimo festivali.
pripoveduje prav veliko. Njihovo branje sporočil, ki jih emitirajo fasa-
de stavb, običajna mestna dekoracija z izložbami, napisi, prometno si-
gnalizacijo in kajpak neizbežnimi simboli oblasti, je večinoma nezave-
dno. To branje predvsem zadeva orientacijo gibajočega se po prostoru.
Ko pa v javnem prostoru uzremo skulpturo, pa naj gre za klasični kip ali
za kakršnokoli že strukturo ali instalacijo, ki emitira čitljiv estetski si-
gnal, se nekaj zgodi z našo pozornostjo. Ugotovimo, da smo se v prosto-
ru srečali z nekim telesom, ki prostoru daje svojski bolj ali manj unika-
ten ali vsaj singularen smisel. To telo, že kar na prvi pogled razpoznav-
no kot proizvod neke subjektivne namere, subjektivira tudi nas kot opa-
zovalce. Pravzaprav nas opozori, da smo subjekti zato in ker smo telesa.
Sâmo zaznavanje vsega tega nas opozori na to, da smo v svoji fizični po-
javnosti bioloških entitet pravzaprav proizvod kulture. Skulptura na vse
to opominjajočo fizičnost prostora poudari in po svoje opredeli, da jo za-
znamo in hkrati hočeš-nočeš ugotovimo, da se gibljemo v zgodbi, ki ji fi-
zični prostor ponuja scenografijo.
Javni prostori v večjih pa tudi v manjših mestih pogosto dobijo svoj
pomen prav s pomočjo vanje postavljenih teles: enkrat kamnitih, drugič
bronastih in v novejših obdobjih iz vse bolj raznovrstnih materialov. Če
je na trgu bronasti konjenik ali statua, ki je prepoznavna kot upodoba v
kaki od umetnosti kanonizirane osebe, zgodovinskega ali mitskega juna-
ka, bojevnika, vladarja ali dobrodelneža, se zavemo, da smo v delih mesta,
ki so mu njegovi upravljavci določili povsem izrecno pripovedno nalogo.
Drugič se lahko zaletimo v kaj nenavadnega, morda zagonetnega ali po
formi »glasnega« in se znajdemo v dialogu s časom, ki mu mi sami bolj
izrecno pripadamo. Iz navadno centralnih »zgodovinskih« predelov
se gibljemo v novejše soseske, kjer najdemo vse mogoče: abstraktne, fri-
volne, provokativne, zagonetne in v vsakem primeru težko spregledljive
skulpture – seveda, če se mesto zaveda, da je zares mesto samo takrat, ko
se ogleduje v zrcalu kulture. V mnogih mestih je tako; v evropskih nema-
ra bolj izrazito in bolj raznoliko kot na kakšnih drugih celinah. Vendar
pa prodori novih konceptov urbanizacije raznolikost uzakonjajo, če ne
zaradi česa drugega, pa zaradi turistov, ki jim je njihovo pričakovanje vi-
denja posebnosti, atrakcij, ne nazadnje tudi lepote, sugerirano. Razgiba-
na sporočilnost javnih prostorov govori o družbah, ki javni prostor dobro
razumejo kot družbeni prostor in estetsko označena telesa v teh prosto-
rih govorijo o družbah ter njihovih vladah, ki jim je mar za življenja dr-
žavljanov. V takih mestih je vse več praznovanja, ki zajema vse več dni in
celo mesecev v letu, takim urbanim praznovanjem pa pravimo festivali.
