Page 80 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 80
Umetnost v realnosti
nonizirajo. Vidik sublimnosti umetnosti se ohranja podobno kot benja-
minovska avra, namreč kot sled, ki je lahko vpisana kot »dodana vre-
dnost« v ceno artefakta ali, denimo, ceno vstopnice za predstavo slavlje-
ne osebe (celebrity) ali skupine. Predstavljanje raznolikih umetniških ali
estetskih praks v obliki festivalov seveda veliko pripomore k tem proce-
som; zelo pogosto tudi najbolj sofisticirana umetniška dela v mediju fe-
stivala postanejo objekti množičnega sprejemanja in težko opredeljivega
množičnega dojemanja, ki se zabeleži v matrici kulture, postavljene s fe-
nomenom množice.
Iz doslej povedanega torej izhaja, da so umetniški festivali že neka-
kšen neodmisljiv atribut samega pojma večjega mesta. V času globali-
zacije pa so festivali, celo če predstavljajo nekaj povsem lokalnega, vsaj
potencialno mednarodni dogodki bodisi zaradi izvajalcev bodisi zaradi
občinstva, ali pa vsaj zaradi zanimanja medijev, ki so v množični kultu-
ri vedno na sledi novostim. Če smo rekli, da izhodiščna paradigma kul-
ture kot okvirni koncept opredeljuje družbeni prostor, ki ga zavzamejo
festivali, in je hkrati povezana z meščanstvom, smo s tem tudi ugotovi-
li, da so moderni umetniški festivali zakoreninjeni v evropskem kultur-
nem prostoru. Meščanstvo se je za družbeni in kulturni pojav namreč
samo-prepoznalo prav v Evropi, ki je vrsto geografskih oznak predela-
la v kulturno in »civilizacijsko« pomenljive termine. Pomislimo, deni-
mo, kaj vse samo označuje pojem Zahoda. Kdor bi skušal najti poveza-
vo med temi festivali in religijskimi ali sezonskimi rituali zgodnjih člo-
veških skupnosti, bi morda ugovarjal, češ da gre za univerzalni pojav, ki
sega preko ločnic časa in prostora. Kakor je gotovo res, da se vsaka druž-
bena skupnost manifestira prav z rituali, ki praviloma vsebujejo oblike,
ki bi jih lahko opredelili za vsaj rudimentarno umetniške (kot so, deni-
mo, plesi, petje, glasba in vse, kar je v Unescovi terminologiji postalo ne-
materialna dediščina), pa tu vendarle govorimo o tisti umetnosti, kate-
re kontekst je oblikovala doba modernizma. Festivali sicer ustvarjajo ri-
tualne okvire, posnemajo prepoznavne ritualne geste ali transparentno
rekonstruirajo na pol ali v celoti izmišljene tradicije, vendar pa je osnov-
ni namen rituala sodobnih festivalov v strukturi dogodkov premeščen v
mehanizem poteka dogodka. Sam ritual ni več osrednji element festiva-
la ter tako ni njegov končni cilj. V današnjih okvirih globalizacije, ki vse
bolj diktira reorganizacijo skupnosti v družbene mreže, ki prinašajo pri-
lagojene identifikacijske mehanizme za vzajemno pripoznavanje članov
skupnosti, festivali tvorijo vozlišča mrež dejavnosti na skoraj vseh po-
dročjih estetskih praks.
nonizirajo. Vidik sublimnosti umetnosti se ohranja podobno kot benja-
minovska avra, namreč kot sled, ki je lahko vpisana kot »dodana vre-
dnost« v ceno artefakta ali, denimo, ceno vstopnice za predstavo slavlje-
ne osebe (celebrity) ali skupine. Predstavljanje raznolikih umetniških ali
estetskih praks v obliki festivalov seveda veliko pripomore k tem proce-
som; zelo pogosto tudi najbolj sofisticirana umetniška dela v mediju fe-
stivala postanejo objekti množičnega sprejemanja in težko opredeljivega
množičnega dojemanja, ki se zabeleži v matrici kulture, postavljene s fe-
nomenom množice.
Iz doslej povedanega torej izhaja, da so umetniški festivali že neka-
kšen neodmisljiv atribut samega pojma večjega mesta. V času globali-
zacije pa so festivali, celo če predstavljajo nekaj povsem lokalnega, vsaj
potencialno mednarodni dogodki bodisi zaradi izvajalcev bodisi zaradi
občinstva, ali pa vsaj zaradi zanimanja medijev, ki so v množični kultu-
ri vedno na sledi novostim. Če smo rekli, da izhodiščna paradigma kul-
ture kot okvirni koncept opredeljuje družbeni prostor, ki ga zavzamejo
festivali, in je hkrati povezana z meščanstvom, smo s tem tudi ugotovi-
li, da so moderni umetniški festivali zakoreninjeni v evropskem kultur-
nem prostoru. Meščanstvo se je za družbeni in kulturni pojav namreč
samo-prepoznalo prav v Evropi, ki je vrsto geografskih oznak predela-
la v kulturno in »civilizacijsko« pomenljive termine. Pomislimo, deni-
mo, kaj vse samo označuje pojem Zahoda. Kdor bi skušal najti poveza-
vo med temi festivali in religijskimi ali sezonskimi rituali zgodnjih člo-
veških skupnosti, bi morda ugovarjal, češ da gre za univerzalni pojav, ki
sega preko ločnic časa in prostora. Kakor je gotovo res, da se vsaka druž-
bena skupnost manifestira prav z rituali, ki praviloma vsebujejo oblike,
ki bi jih lahko opredelili za vsaj rudimentarno umetniške (kot so, deni-
mo, plesi, petje, glasba in vse, kar je v Unescovi terminologiji postalo ne-
materialna dediščina), pa tu vendarle govorimo o tisti umetnosti, kate-
re kontekst je oblikovala doba modernizma. Festivali sicer ustvarjajo ri-
tualne okvire, posnemajo prepoznavne ritualne geste ali transparentno
rekonstruirajo na pol ali v celoti izmišljene tradicije, vendar pa je osnov-
ni namen rituala sodobnih festivalov v strukturi dogodkov premeščen v
mehanizem poteka dogodka. Sam ritual ni več osrednji element festiva-
la ter tako ni njegov končni cilj. V današnjih okvirih globalizacije, ki vse
bolj diktira reorganizacijo skupnosti v družbene mreže, ki prinašajo pri-
lagojene identifikacijske mehanizme za vzajemno pripoznavanje članov
skupnosti, festivali tvorijo vozlišča mrež dejavnosti na skoraj vseh po-
dročjih estetskih praks.
