Page 79 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 79
Elitna množična kultura
stopajočih niti občinstva, če o arhitekturni scenografiji niti ne govori-
mo. Organizirani festivali so torej utemeljeni v tem spontanem festiva-
lu, na katerem se občinstvo na neprisilni način vzgaja za »prave« orga-
nizirane festivale.
Trg kulturnih dobrin
Kultura, kakršna se je izoblikovala v 20. stoletju, je množična kul-
tura, ki se vse bolj izenačuje s formami družbenega sobivanja in komu-
niciranja. Digitalizacija posebej na področju komunikacij ekspandira in
v »dobrem in slabem« dinamizira vsebino teh form. Posameznik je po-
sledično določen s kulturo v svoji telesnosti tako, da se, drugače kot prej,
tega zaveda. To zavedanje je povezovalni člen posameznih eksistenc s ha-
bitusom v pomenu, ki ga je teoretsko izoblikoval Pierre Bourdieu. Po več
desetletnih in ne še povsem odpravljenih nesporazumih s pojmi elitne
(high brow) in množične (low brow) kulture, je postalo vsem jasno, da je
kultura sploh samo še množična. S tem imajo težave samo še najbolj za-
drti konservativci in profesionalni elitisti, na katere neizogibno zadene-
mo, ko razpravljamo o umetnosti bodisi na ulici bodisi na kaki konferen-
ci profesorjev estetike. Vse bolj maloštevilni zagovorniki mistificiranega
pojma »čiste« umetnosti, ki zavračajo vsako povezovanje ekonomije in
umetnosti, trga blaga in ponudbe »duhovnih dobrin«, pa vendarle ima-
jo svoje mesto v tem istem kontekstu, ki ga klasificirajo v terminih tra-
dicije in estetiške kanonizacije, ki umetnine izvzema iz družbene real-
nosti. To ima gotovo tudi ekonomske učinke in pomene. Trg kulturnih
dobrin ima seveda svoje posebnosti. Pierre Bourdieu je na podlagi svo-
jih zgodnjih študij kulture ljudstva alžirske Kabilije pokazal na podob-
nosti med tem posebnim trgom in predkapitalističnim gospodarstvom.5
Ta posebni trg v obdobju razvoja postindustrijskega sistema vse bolj ra-
ste in spričo zvišujoče se produktivnosti trga materialnih dobrin, v ka-
terem je proporcionalno zaposlenih vse manj ljudi, med drugim, posta-
ja zelo pomemben trg posebno kvalificirane delovne sile. Ekspanzija me-
dijev, ki ji širjenje virtualne realnosti daje dodatni pospešek, je preplete-
na s širjenjem te, recimo ji postmoderne paradigme kulture. Le-ta sicer
utemeljuje spremenjeno vrednotenje produktov umetniških praks, ven-
dar pa nikakor ne zametava dosežkov tradicionalne kulture, ampak jih
povzema, reinterpretira in jih v nepredelanih in predelanih oblikah po-
nuja množičnim porabnikom. Tudi najbolj ekstravagantne ali ekscesiv-
ne umetniške prakse se v tej kulturi naturalizirajo in sčasoma jih celo ka-
5 Glej npr. poglavje »L’economie des biens symboliques« v: Bourdieu, Pierre. Raisons pratiques. Éditions du
Seuil, Paris, 1994.
stopajočih niti občinstva, če o arhitekturni scenografiji niti ne govori-
mo. Organizirani festivali so torej utemeljeni v tem spontanem festiva-
lu, na katerem se občinstvo na neprisilni način vzgaja za »prave« orga-
nizirane festivale.
Trg kulturnih dobrin
Kultura, kakršna se je izoblikovala v 20. stoletju, je množična kul-
tura, ki se vse bolj izenačuje s formami družbenega sobivanja in komu-
niciranja. Digitalizacija posebej na področju komunikacij ekspandira in
v »dobrem in slabem« dinamizira vsebino teh form. Posameznik je po-
sledično določen s kulturo v svoji telesnosti tako, da se, drugače kot prej,
tega zaveda. To zavedanje je povezovalni člen posameznih eksistenc s ha-
bitusom v pomenu, ki ga je teoretsko izoblikoval Pierre Bourdieu. Po več
desetletnih in ne še povsem odpravljenih nesporazumih s pojmi elitne
(high brow) in množične (low brow) kulture, je postalo vsem jasno, da je
kultura sploh samo še množična. S tem imajo težave samo še najbolj za-
drti konservativci in profesionalni elitisti, na katere neizogibno zadene-
mo, ko razpravljamo o umetnosti bodisi na ulici bodisi na kaki konferen-
ci profesorjev estetike. Vse bolj maloštevilni zagovorniki mistificiranega
pojma »čiste« umetnosti, ki zavračajo vsako povezovanje ekonomije in
umetnosti, trga blaga in ponudbe »duhovnih dobrin«, pa vendarle ima-
jo svoje mesto v tem istem kontekstu, ki ga klasificirajo v terminih tra-
dicije in estetiške kanonizacije, ki umetnine izvzema iz družbene real-
nosti. To ima gotovo tudi ekonomske učinke in pomene. Trg kulturnih
dobrin ima seveda svoje posebnosti. Pierre Bourdieu je na podlagi svo-
jih zgodnjih študij kulture ljudstva alžirske Kabilije pokazal na podob-
nosti med tem posebnim trgom in predkapitalističnim gospodarstvom.5
Ta posebni trg v obdobju razvoja postindustrijskega sistema vse bolj ra-
ste in spričo zvišujoče se produktivnosti trga materialnih dobrin, v ka-
terem je proporcionalno zaposlenih vse manj ljudi, med drugim, posta-
ja zelo pomemben trg posebno kvalificirane delovne sile. Ekspanzija me-
dijev, ki ji širjenje virtualne realnosti daje dodatni pospešek, je preplete-
na s širjenjem te, recimo ji postmoderne paradigme kulture. Le-ta sicer
utemeljuje spremenjeno vrednotenje produktov umetniških praks, ven-
dar pa nikakor ne zametava dosežkov tradicionalne kulture, ampak jih
povzema, reinterpretira in jih v nepredelanih in predelanih oblikah po-
nuja množičnim porabnikom. Tudi najbolj ekstravagantne ali ekscesiv-
ne umetniške prakse se v tej kulturi naturalizirajo in sčasoma jih celo ka-
5 Glej npr. poglavje »L’economie des biens symboliques« v: Bourdieu, Pierre. Raisons pratiques. Éditions du
Seuil, Paris, 1994.
