Page 78 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 78
Umetnost v realnosti
Zabava in koncentracija sta si nasprotna pojma, ki bi ju lahko izrazili takole:
človek se s koncentriranjem pred umetniškim delom poglablja vanj: v ume-
tnino se potaplja, kot se je zgodilo kitajskemu slikarju, ki se je znašel pred
svojo dokončano sliko. Raztresena množica pa v nasprotju s tem vnaša v
umetniško delo sebe samo. Najočitnejši tak primer so stavbe. Arhitektu-
ra je bila od nekdaj prototip umetniškega dela, katerega recepcija je potekala
nezbrano in kolektivno. Zakonitosti njenega sprejemanja so najpoučnejše.3
S tem citatom smo pravzaprav podkrepili v tej knjigi že zapisane
ugotovitve o tesni zvezi med urbanostjo in reprodukcijo umetnosti v nje-
nem okviru. To se zdi sicer lahko tudi samoumevno, saj je za umetnost v
tistem pomenu besede, ki ji ga je dala prav meščanska družbena struktu-
ra (z vsemi mistifikacijami vred) odločilno pomembno občinstvo. To pa,
kot nam sporoča Benjamin, še ni vse. Urbani kontekst namreč uokvir-
ja in oblikuje percepcijo umetnosti, pri čemer se ta odvija vsakodnevno
in množično, lahko bi rekli, da tudi v nezavednih in nenamernih obli-
kah. To se pravi, da ta percepcija kot kompleksna kognitivna shema de-
luje na oblikovanje mesta v množici vzvratnih učinkov. Drugače reče-
no, gre za tako imenovani city reading, kakor ga je opredelil Henkin4
v svoji študiji New Yorka zgodnjega 19. stoletja. Vsakršni znaki, napi-
si nad vhodi v trgovine, različni panoji, table, izložbe itd. skupaj z imeni
ulic, orientacijskimi in prometnimi oznakami so neodmisljivi del vsake-
ga urbanega okolja. City reading je termin, ki označuje na eni strani de-
javnost urbaniziranih ljudi in hkrati vse te objekte, ta umetni zunanji
svet, na drugi strani. Ta svet zaznavamo nezbrano, kot nas osvešča Be-
njamin, skoraj nezavedno beremo njegova sporočila v skladu z gramati-
ko urbane ureditve, ki jo spontano absorbiramo, ko se pač gibljemo po
mestih. Pri tem gibanju zavzemamo različna gledišča: enkrat kot pešci,
drugič kot vozniki koles ter avtomobilov, tretjič kot gledalci zanimivega
urbanega gledališča vsakdanjosti, ko zremo skozi okno vagona cestne že-
leznice, ali avtobusa mestnega javnega prevoza, ali s terase kavarne. Gle-
dišče urbanega prebivalca pa seveda formira še vrsta subjektivnih atribu-
tov, saj ni nepomemben tudi transcendentalni element, pač glede na ko-
gnitivne sheme, ki jih ima vsak posameznik v glavi in so odvisne od izo-
brazbe, od vsakršne razgledanosti, ne nazadnje tudi od partcipacije v ko-
lektivnem spominu, ponotranjenem v vsakdanjosti življenjskih potovanj
skozi institucije. Na osnovni ravni je torej vsako mesto neizrecni festival
arhitekture in multidimenzionalne umetnosti, ki ji ne zmanjka niti na-
3 Ibid., 173.
4 Henkin, M. David. City Reading: Written words and Public Spaces in Antebellum New York, Columbia
University Press, New York, 1998.
Zabava in koncentracija sta si nasprotna pojma, ki bi ju lahko izrazili takole:
človek se s koncentriranjem pred umetniškim delom poglablja vanj: v ume-
tnino se potaplja, kot se je zgodilo kitajskemu slikarju, ki se je znašel pred
svojo dokončano sliko. Raztresena množica pa v nasprotju s tem vnaša v
umetniško delo sebe samo. Najočitnejši tak primer so stavbe. Arhitektu-
ra je bila od nekdaj prototip umetniškega dela, katerega recepcija je potekala
nezbrano in kolektivno. Zakonitosti njenega sprejemanja so najpoučnejše.3
S tem citatom smo pravzaprav podkrepili v tej knjigi že zapisane
ugotovitve o tesni zvezi med urbanostjo in reprodukcijo umetnosti v nje-
nem okviru. To se zdi sicer lahko tudi samoumevno, saj je za umetnost v
tistem pomenu besede, ki ji ga je dala prav meščanska družbena struktu-
ra (z vsemi mistifikacijami vred) odločilno pomembno občinstvo. To pa,
kot nam sporoča Benjamin, še ni vse. Urbani kontekst namreč uokvir-
ja in oblikuje percepcijo umetnosti, pri čemer se ta odvija vsakodnevno
in množično, lahko bi rekli, da tudi v nezavednih in nenamernih obli-
kah. To se pravi, da ta percepcija kot kompleksna kognitivna shema de-
luje na oblikovanje mesta v množici vzvratnih učinkov. Drugače reče-
no, gre za tako imenovani city reading, kakor ga je opredelil Henkin4
v svoji študiji New Yorka zgodnjega 19. stoletja. Vsakršni znaki, napi-
si nad vhodi v trgovine, različni panoji, table, izložbe itd. skupaj z imeni
ulic, orientacijskimi in prometnimi oznakami so neodmisljivi del vsake-
ga urbanega okolja. City reading je termin, ki označuje na eni strani de-
javnost urbaniziranih ljudi in hkrati vse te objekte, ta umetni zunanji
svet, na drugi strani. Ta svet zaznavamo nezbrano, kot nas osvešča Be-
njamin, skoraj nezavedno beremo njegova sporočila v skladu z gramati-
ko urbane ureditve, ki jo spontano absorbiramo, ko se pač gibljemo po
mestih. Pri tem gibanju zavzemamo različna gledišča: enkrat kot pešci,
drugič kot vozniki koles ter avtomobilov, tretjič kot gledalci zanimivega
urbanega gledališča vsakdanjosti, ko zremo skozi okno vagona cestne že-
leznice, ali avtobusa mestnega javnega prevoza, ali s terase kavarne. Gle-
dišče urbanega prebivalca pa seveda formira še vrsta subjektivnih atribu-
tov, saj ni nepomemben tudi transcendentalni element, pač glede na ko-
gnitivne sheme, ki jih ima vsak posameznik v glavi in so odvisne od izo-
brazbe, od vsakršne razgledanosti, ne nazadnje tudi od partcipacije v ko-
lektivnem spominu, ponotranjenem v vsakdanjosti življenjskih potovanj
skozi institucije. Na osnovni ravni je torej vsako mesto neizrecni festival
arhitekture in multidimenzionalne umetnosti, ki ji ne zmanjka niti na-
3 Ibid., 173.
4 Henkin, M. David. City Reading: Written words and Public Spaces in Antebellum New York, Columbia
University Press, New York, 1998.
