Page 34 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 34
Umetnost v realnosti
ma avre, kakor je postavljen v obravnavanem Benjaminovem eseju Za
naš namen je pomembno Habermasovo jasno opažanje, da »destrukci-
ja avre prinaša premik v najbolj notranji strukturi umetnin; sfera, ki so
jo nekoč odmaknili in postavili v nasprotje z materialnimi procesi življe-
nja, zdaj razpada.«15
Kot je dobro znano, razpravljanje o Benjaminovem diskurzu o ume-
tnosti v kontekstu množične kulture nenehno obnavlja problem naciz-
ma in njegove »napačne odprave kulture«. Ta tematika Habermasu slu-
ži kot podlaga za primerjavo med Marcusejevo kritiko meščanske kultu-
re in Benjaminovo koncepcijo družbenih učinkov tehnične reprodukci-
je. Med mnogimi razlikami, ki za naše razpravljanje niso vse enako rele-
vantne, je Habermas izločil tisti vidik Benjaminovega pristopa, ki kaže
na to, da je Benjamin konec koncev svoja stališča artikuliral predvsem
na podlagi svojega etstetiškega interesa: »V tem kontekstu je treba na-
dalje ugotoviti, da Marcuse izpušča obravnavo transformacije meščan-
ske umetnosti v avantgardi, ki se izmika neposrednemu prijemu kriti-
ke ideologije, medtem ko Benjamin prikaže proces dialektične odprave
avtonomne umetnosti v zgodovini modernizma«.16 V nasprotju z mno-
gimi površnimi razumevanji Benjaminovega eseja, verjetno tudi zaradi
Benjaminove obravnave politizacije umetnosti, je Habermas ugotovil,
da si »Benjamin ni dovolil, da bi ga vodil koncept umetnosti na podla-
gi kritike ideologije«.17 V nadaljevanju svoje argumentacije je Habermas
razložil zakaj je tako, rekoč, da »Benjaminov kriticizem meri na odre-
šitev preteklosti nabite z Jetztzeit-om [zdaj-časom] in to ga razlikuje od
kritike ideologije.«18 Habermas ima prav, ko ugotavlja, da tisto, kar Be-
njamin doseže zlasti s svojim razvitjem avre, presega okvire kritike ide-
ologije. To pa seveda ne pomeni, da je njegovo pisanje brez vsakega sti-
ka s kritiko ideologije. Kot nam dovolj jasno demonstrira npr. Benjami-
nov obračun z Duhamelom v razdelku eseja številka XV, je njegova teo-
rija lahko podlaga za kritiko ideološkega diskurza, izvirajočega iz esteti-
škega tradicionalizma in preziranja množične kulture, ki izhaja iz take-
ga tradicionalizma.
Ko Habermas nadaljuje svoje branje Benjamina, med drugim odkri-
je, da je bil »Benjaminov odnos do izgube avre vedno ambivalenten«.19
15 Habermas, Jürgen. Consciousness-Raising or Redemptive Criticism – The Contemporaneity of
Walter Benjamin. V: New German Critique No 17, Spring 1979, 34.
16 Ibid., 36.
17 Ibid., 37.
18 Ibid., 40.
19 Ibid., 44
ma avre, kakor je postavljen v obravnavanem Benjaminovem eseju Za
naš namen je pomembno Habermasovo jasno opažanje, da »destrukci-
ja avre prinaša premik v najbolj notranji strukturi umetnin; sfera, ki so
jo nekoč odmaknili in postavili v nasprotje z materialnimi procesi življe-
nja, zdaj razpada.«15
Kot je dobro znano, razpravljanje o Benjaminovem diskurzu o ume-
tnosti v kontekstu množične kulture nenehno obnavlja problem naciz-
ma in njegove »napačne odprave kulture«. Ta tematika Habermasu slu-
ži kot podlaga za primerjavo med Marcusejevo kritiko meščanske kultu-
re in Benjaminovo koncepcijo družbenih učinkov tehnične reprodukci-
je. Med mnogimi razlikami, ki za naše razpravljanje niso vse enako rele-
vantne, je Habermas izločil tisti vidik Benjaminovega pristopa, ki kaže
na to, da je Benjamin konec koncev svoja stališča artikuliral predvsem
na podlagi svojega etstetiškega interesa: »V tem kontekstu je treba na-
dalje ugotoviti, da Marcuse izpušča obravnavo transformacije meščan-
ske umetnosti v avantgardi, ki se izmika neposrednemu prijemu kriti-
ke ideologije, medtem ko Benjamin prikaže proces dialektične odprave
avtonomne umetnosti v zgodovini modernizma«.16 V nasprotju z mno-
gimi površnimi razumevanji Benjaminovega eseja, verjetno tudi zaradi
Benjaminove obravnave politizacije umetnosti, je Habermas ugotovil,
da si »Benjamin ni dovolil, da bi ga vodil koncept umetnosti na podla-
gi kritike ideologije«.17 V nadaljevanju svoje argumentacije je Habermas
razložil zakaj je tako, rekoč, da »Benjaminov kriticizem meri na odre-
šitev preteklosti nabite z Jetztzeit-om [zdaj-časom] in to ga razlikuje od
kritike ideologije.«18 Habermas ima prav, ko ugotavlja, da tisto, kar Be-
njamin doseže zlasti s svojim razvitjem avre, presega okvire kritike ide-
ologije. To pa seveda ne pomeni, da je njegovo pisanje brez vsakega sti-
ka s kritiko ideologije. Kot nam dovolj jasno demonstrira npr. Benjami-
nov obračun z Duhamelom v razdelku eseja številka XV, je njegova teo-
rija lahko podlaga za kritiko ideološkega diskurza, izvirajočega iz esteti-
škega tradicionalizma in preziranja množične kulture, ki izhaja iz take-
ga tradicionalizma.
Ko Habermas nadaljuje svoje branje Benjamina, med drugim odkri-
je, da je bil »Benjaminov odnos do izgube avre vedno ambivalenten«.19
15 Habermas, Jürgen. Consciousness-Raising or Redemptive Criticism – The Contemporaneity of
Walter Benjamin. V: New German Critique No 17, Spring 1979, 34.
16 Ibid., 36.
17 Ibid., 37.
18 Ibid., 40.
19 Ibid., 44
