Page 33 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 33
Valovi recepcije Benjamina
znati, da Benjaminov namig možne razlagalne moči Freudove psihoana-
lize nekako legitimira tovrstne poskuse. Podobno se Helga Geyer-Ryan
približa k temu, da poveže avro in pojem zamajane subjektivnosti, pri
čemer ugotovi Benjaminovo »fascinacijo z destrukcijo obrnjenosti nav-
znoter in z avtonomijo kot iluzijo«.11 Howard Caygill (1998) poudari
varljivost »monumentalnih okoliščin avratičnih umetnin /.../, kajti vsa-
ka umetnina po utemeljenosti svojega obstoja prestaja spremembe«.12
Sigrid Weigel (1996) je v svoji zelo zanimivi študiji, ki povezuje Benjami-
na s problemom »prostora-telesa in podobe« (k formulaciji kategorije
telesa kot teoretskega problema so, kot je znano, veliko prispevale femi-
nistične študije) utemeljeno poudarila, da Benjamin v svoji zgodnji teo-
riji jezika »še ni razlikoval med motivi avre«.13 Poleg takšnih pristopov,
ki so povečini usmerjeni k sofisticirani uvrstitvi Benjamina v okvir de-
konstruktivistične filozofije in sodobnih interdisciplinarnih teorij, ka-
kršni sta npr. analiza kulture in teoretska psihoanaliza, tudi druge disci-
pline, kot so, denimo, sociologija kulture in zlasti medijske študije, pri-
vzemajo Benjaminove ideje. Keith Tester (1994) je v svojem ekspozeju o
medijih pokazal na enega od pomenov avre in je nemara stvari malo pre-
več poenostavil rekoč: »Za Walterja Benjamina težnja k uničenju avre
pomeni, da ima kdorkoli kjerkoli dostop k umetnosti na isti podlagi kot
vsakdo drug. Z drugimi besedami, interpretacija umetnosti je na voljo
vsem in umetnost je torej demokratizirana«.14 Upoštevaje Benjamino-
vo lastno projekcijo družbenih in političnih konsekvenc množične kul-
ture kot kulture industrializirane kapitalistične družbe, lahko pristavi-
mo, da je demokratizacija umetnosti zgolj začetek za mnogo bolj daljno-
sežno idejo družbene emancipacije.
Vprašanje družbene emancipacije je ena poglavitnih tem v že citi-
ranem Habermasovem članku o Benjaminu. Članek je še vedno ena od
največkrat »uporabljenih« referenc v zvezi z Benjaminom – tudi še tri-
deset let po njegovi prvi objavi. Čeprav se osrednji namen članka v zve-
zi s problemom družbene transformacije v Habermasovi takratni arti-
kulaciji danes zdi datiran – da o soočenju Habermasove lastne koncep-
cije emancipacije z domnevno Benjaminovo niti ne govorimo –, je čla-
nek še vedno eno izmed najbolj korektnih in kvalificiranih natančnih
branj Benjamina. To še zlasti velja za Habermasovo pripoznanje proble-
11 Geyer-Ryan, Helga. Fables of Desire. Cambridge: Polity Press, 1994, 113.
12 Caygill, Howard. Walter Benjamin/ The colour of experience. London, New York: Routledge, 1998, 94.
13 Weigel, Sigrid. Body-and Image-Space/ Re-reading Walter Benjamin. London, New York: Routledge,
1996, 25.
14 Tester, Keith. Media, Culture and Morality. London, New York: Routledge, 1994, 46.
znati, da Benjaminov namig možne razlagalne moči Freudove psihoana-
lize nekako legitimira tovrstne poskuse. Podobno se Helga Geyer-Ryan
približa k temu, da poveže avro in pojem zamajane subjektivnosti, pri
čemer ugotovi Benjaminovo »fascinacijo z destrukcijo obrnjenosti nav-
znoter in z avtonomijo kot iluzijo«.11 Howard Caygill (1998) poudari
varljivost »monumentalnih okoliščin avratičnih umetnin /.../, kajti vsa-
ka umetnina po utemeljenosti svojega obstoja prestaja spremembe«.12
Sigrid Weigel (1996) je v svoji zelo zanimivi študiji, ki povezuje Benjami-
na s problemom »prostora-telesa in podobe« (k formulaciji kategorije
telesa kot teoretskega problema so, kot je znano, veliko prispevale femi-
nistične študije) utemeljeno poudarila, da Benjamin v svoji zgodnji teo-
riji jezika »še ni razlikoval med motivi avre«.13 Poleg takšnih pristopov,
ki so povečini usmerjeni k sofisticirani uvrstitvi Benjamina v okvir de-
konstruktivistične filozofije in sodobnih interdisciplinarnih teorij, ka-
kršni sta npr. analiza kulture in teoretska psihoanaliza, tudi druge disci-
pline, kot so, denimo, sociologija kulture in zlasti medijske študije, pri-
vzemajo Benjaminove ideje. Keith Tester (1994) je v svojem ekspozeju o
medijih pokazal na enega od pomenov avre in je nemara stvari malo pre-
več poenostavil rekoč: »Za Walterja Benjamina težnja k uničenju avre
pomeni, da ima kdorkoli kjerkoli dostop k umetnosti na isti podlagi kot
vsakdo drug. Z drugimi besedami, interpretacija umetnosti je na voljo
vsem in umetnost je torej demokratizirana«.14 Upoštevaje Benjamino-
vo lastno projekcijo družbenih in političnih konsekvenc množične kul-
ture kot kulture industrializirane kapitalistične družbe, lahko pristavi-
mo, da je demokratizacija umetnosti zgolj začetek za mnogo bolj daljno-
sežno idejo družbene emancipacije.
Vprašanje družbene emancipacije je ena poglavitnih tem v že citi-
ranem Habermasovem članku o Benjaminu. Članek je še vedno ena od
največkrat »uporabljenih« referenc v zvezi z Benjaminom – tudi še tri-
deset let po njegovi prvi objavi. Čeprav se osrednji namen članka v zve-
zi s problemom družbene transformacije v Habermasovi takratni arti-
kulaciji danes zdi datiran – da o soočenju Habermasove lastne koncep-
cije emancipacije z domnevno Benjaminovo niti ne govorimo –, je čla-
nek še vedno eno izmed najbolj korektnih in kvalificiranih natančnih
branj Benjamina. To še zlasti velja za Habermasovo pripoznanje proble-
11 Geyer-Ryan, Helga. Fables of Desire. Cambridge: Polity Press, 1994, 113.
12 Caygill, Howard. Walter Benjamin/ The colour of experience. London, New York: Routledge, 1998, 94.
13 Weigel, Sigrid. Body-and Image-Space/ Re-reading Walter Benjamin. London, New York: Routledge,
1996, 25.
14 Tester, Keith. Media, Culture and Morality. London, New York: Routledge, 1994, 46.
