Page 37 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 37
Valovi recepcije Benjamina
gnila potencial »nadgradnje«, je iskal bolj pomenljivi vezni člen z eko-
nomsko bazo, ki bi deloval drugače kakor kot zgolj vezni člen odvisno-
sti na način zrcaljenja baze v nadgradnji in nasprotno. To, kar se mu je
potem zgodilo, je bilo pravzaprav odkritje, ki mu je bilo neznano poprej
preden je formuliral svoj pomembni esej, ki so ga polneje dojeli šele nekaj
generacij po njegovi smrti. Potemtakem lahko trdimo, da Benjamin, pi-
sec Umetnine v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati, ni isti Benja-
min kot tisti, ki je pisal o nemški žaloigri. Njegovo odkritje je bilo spo-
znanje, da vezni člen že obstaja v načinu, na katerega so umetnine proi-
zvedene v objekte zaznavanja v industrializirani družbi, ter da je ta vezni
člen šele treba kritično ustrezno razumeti. Na začetku eseja si Benjamin
dovoli oprostiti Marxu, ker ni videl tega veznega člena ob sami postavi-
tvi svoje emancipatorične teorije: »Ko se je Marx lotil analize kapitali-
stičnega proizvodnega načina, je bil ta še na začetku.«24
V svojem dialektičnem umu je Benjamin torej konstruiral koncept,
ki je postal označevalec, ker prebija omejitve binarno kodirane realnosti
in nezadovoljivega vztrajanja v njenem okviru v vzajemno nepovezanem
vzporednem teoretiziranju na področjih estetike in politične ekonomi-
je. Po Benjaminu umetnosti nasproti ekonomiji, od ekonomije »neod-
visne« umetnosti, družbeno »nevtralne« umetnosti, umetnosti sve-
ta svobode nasproti ekonomski nuji ipd. (vse to so izrazi iste binarno-
sti) kratko malo ni več! V tem kontekstu je bila formulacija koncepta
avre Benjaminova invencija ali, če hočete, kreacija. Ni naključje, da je
pomen avre strukturiran kot paradoks. Avro je bilo mogoče ustvariti kot
koncept samo v trenutku, ko je tisto, kar ta pojem označuje že izgini-
lo. Koncept je torej postal mogoč s tem, da je postal sploh teoretsko za-
znaven kot izginevajoč. Avra postulira eksistenco neobstoječega, ki je vi-
dno samo v označevalnem preostanku. Ko je avro umetnine »res« bilo
mogoče izkusiti, ni bila vidna glede na to, da je bila vsebovana v simbol-
nem redu stvari, kjer sta unikatnost in distanca umetnin imeli drugač-
no funkcijo kot je tista, ki sta jo pridobili v poblagovljenem svetu prevla-
dujoče reifikacije. Z Benjaminovim odkritjem funkcije avre v obravna-
vanem eseju se ni zgodil odločilni epistemološki premik samo v estetiki.
Kakor hitro so bile zapisane izginotju kategorije tako imenovane avto-
nomne umetnine, sta bili zapisani izginotju tudi avtonomna subjektiv-
nost in na njej zasnovana filozofija.
24 Benjamin, Walter. Izbrani spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis, 1998, 147.
gnila potencial »nadgradnje«, je iskal bolj pomenljivi vezni člen z eko-
nomsko bazo, ki bi deloval drugače kakor kot zgolj vezni člen odvisno-
sti na način zrcaljenja baze v nadgradnji in nasprotno. To, kar se mu je
potem zgodilo, je bilo pravzaprav odkritje, ki mu je bilo neznano poprej
preden je formuliral svoj pomembni esej, ki so ga polneje dojeli šele nekaj
generacij po njegovi smrti. Potemtakem lahko trdimo, da Benjamin, pi-
sec Umetnine v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati, ni isti Benja-
min kot tisti, ki je pisal o nemški žaloigri. Njegovo odkritje je bilo spo-
znanje, da vezni člen že obstaja v načinu, na katerega so umetnine proi-
zvedene v objekte zaznavanja v industrializirani družbi, ter da je ta vezni
člen šele treba kritično ustrezno razumeti. Na začetku eseja si Benjamin
dovoli oprostiti Marxu, ker ni videl tega veznega člena ob sami postavi-
tvi svoje emancipatorične teorije: »Ko se je Marx lotil analize kapitali-
stičnega proizvodnega načina, je bil ta še na začetku.«24
V svojem dialektičnem umu je Benjamin torej konstruiral koncept,
ki je postal označevalec, ker prebija omejitve binarno kodirane realnosti
in nezadovoljivega vztrajanja v njenem okviru v vzajemno nepovezanem
vzporednem teoretiziranju na področjih estetike in politične ekonomi-
je. Po Benjaminu umetnosti nasproti ekonomiji, od ekonomije »neod-
visne« umetnosti, družbeno »nevtralne« umetnosti, umetnosti sve-
ta svobode nasproti ekonomski nuji ipd. (vse to so izrazi iste binarno-
sti) kratko malo ni več! V tem kontekstu je bila formulacija koncepta
avre Benjaminova invencija ali, če hočete, kreacija. Ni naključje, da je
pomen avre strukturiran kot paradoks. Avro je bilo mogoče ustvariti kot
koncept samo v trenutku, ko je tisto, kar ta pojem označuje že izgini-
lo. Koncept je torej postal mogoč s tem, da je postal sploh teoretsko za-
znaven kot izginevajoč. Avra postulira eksistenco neobstoječega, ki je vi-
dno samo v označevalnem preostanku. Ko je avro umetnine »res« bilo
mogoče izkusiti, ni bila vidna glede na to, da je bila vsebovana v simbol-
nem redu stvari, kjer sta unikatnost in distanca umetnin imeli drugač-
no funkcijo kot je tista, ki sta jo pridobili v poblagovljenem svetu prevla-
dujoče reifikacije. Z Benjaminovim odkritjem funkcije avre v obravna-
vanem eseju se ni zgodil odločilni epistemološki premik samo v estetiki.
Kakor hitro so bile zapisane izginotju kategorije tako imenovane avto-
nomne umetnine, sta bili zapisani izginotju tudi avtonomna subjektiv-
nost in na njej zasnovana filozofija.
24 Benjamin, Walter. Izbrani spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis, 1998, 147.
