Page 28 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 28
Umetnost v realnosti
kem razponu pronicali iz učenjaškega diskurza v raznolike rabe v vse šir-
šem spektru interdisciplinarnih študij, ne nazadnje pa si celo kulturne-
ga žurnalizma brez Benjaminovih uvidov danes ne bi mogli predstavlja-
ti. Koliko gre v tem pogledu bodisi za profanacijo samih Benjaminovih
pojmov in koliko za refleksivno afirmacijo pojmov množične percepcije
realnosti, ki jo modificirajo reprodukcijski mehanizmi hkrati s tem, ko
prinašajo učinke desublimacije umetnosti? Ni več dvoma, da se to doga-
ja v takem obsegu, da je torej skupaj s samimi umetninami tudi sama te-
orija množične porabe umetnosti postala množično dojeta. Zares lahko
slišimo Benjaminove besede in pojme v stališčih in razlagah ljudi mno-
gih poklicev, ki so danes vpleteni v produkcijo množične kulture: fo-
tografov, modnih oblikovalcev, televizijskih producentov, filmskih re-
žiserjev, specializiranih računalniških programerjev, kustosov galerij,
oglaševalcev, rock glasbenikov in celo vladnih ministrov za kulturo. Ni
pomembno ali so vsi ti ljudje brali Benjamina, niti ni toliko pomemb-
no to, kako so jim bile Benjaminove ugotovitve posredovane, čeprav bi
nemara nekaj raziskovanja celo lahko odkrilo poti Benjaminove teorije
skozi različne diskurze malodane do najširšega občinstva.
Benjaminovo odkritje spreminjevalnega učinka množične kulture
in njegova anticipacija njenega vseobvladujočega vpliva sta torej tudi em-
pirično potrjena še v tipu družbe, ki so mu najprej nedoločno nadeli na-
ziv »informacijska družba«, sledijo pa vedno nova poimenovanja, kot
npr. medijska družba, družba znanja in ne nazadnje »kognitivni kapita-
lizem«. Seveda s tem ne mislimo na to, da se je Benjaminova teorija pov-
sem »materializirala«, toda nakazani položaj jasno označuje njegove
»prognostične« sposobnosti. Omenjene sociološko zaznavne realnosti
pa je mogoče vzeti kot trans-diskurzivni kontekst, kot fenomene v redu
realnega, ki v vrsti aspektov korespondirajo z Benjaminovimi koncepti
in ne veliko več kot to. Njegova teorija niti zdaleč ni izčrpana s temi fe-
nomeni domnevno obstoječe dinamične in fluidne realnosti. Haberma-
sova opomba, da »Benjamin sodi k tistim avtorjem, ki jih ni mogoče na
kratko povzeti, in čigar delo je odprto zgodovini disparatnih učinkov«,4
opisuje to, na kar pri tem mislimo. Razlog za to je verjetno razviden ve-
čini bralcev Benjaminovih besedil in ga lahko pripišemo – kot je odkril
spet Habermas – dejstvu, da je »Benjamin kombiniral raznolike mo-
tive, ne da bi jih pravzaprav unificiral«. Nemara bi dodali, da njegovih
premišljevanj niso oblikovali samo »raznoliki motivi«, ampak tudi nje-
gova sinkretistična obravnava različnih disciplin. Večina njegovih spisov
4 Habermas, ibid, 32.
kem razponu pronicali iz učenjaškega diskurza v raznolike rabe v vse šir-
šem spektru interdisciplinarnih študij, ne nazadnje pa si celo kulturne-
ga žurnalizma brez Benjaminovih uvidov danes ne bi mogli predstavlja-
ti. Koliko gre v tem pogledu bodisi za profanacijo samih Benjaminovih
pojmov in koliko za refleksivno afirmacijo pojmov množične percepcije
realnosti, ki jo modificirajo reprodukcijski mehanizmi hkrati s tem, ko
prinašajo učinke desublimacije umetnosti? Ni več dvoma, da se to doga-
ja v takem obsegu, da je torej skupaj s samimi umetninami tudi sama te-
orija množične porabe umetnosti postala množično dojeta. Zares lahko
slišimo Benjaminove besede in pojme v stališčih in razlagah ljudi mno-
gih poklicev, ki so danes vpleteni v produkcijo množične kulture: fo-
tografov, modnih oblikovalcev, televizijskih producentov, filmskih re-
žiserjev, specializiranih računalniških programerjev, kustosov galerij,
oglaševalcev, rock glasbenikov in celo vladnih ministrov za kulturo. Ni
pomembno ali so vsi ti ljudje brali Benjamina, niti ni toliko pomemb-
no to, kako so jim bile Benjaminove ugotovitve posredovane, čeprav bi
nemara nekaj raziskovanja celo lahko odkrilo poti Benjaminove teorije
skozi različne diskurze malodane do najširšega občinstva.
Benjaminovo odkritje spreminjevalnega učinka množične kulture
in njegova anticipacija njenega vseobvladujočega vpliva sta torej tudi em-
pirično potrjena še v tipu družbe, ki so mu najprej nedoločno nadeli na-
ziv »informacijska družba«, sledijo pa vedno nova poimenovanja, kot
npr. medijska družba, družba znanja in ne nazadnje »kognitivni kapita-
lizem«. Seveda s tem ne mislimo na to, da se je Benjaminova teorija pov-
sem »materializirala«, toda nakazani položaj jasno označuje njegove
»prognostične« sposobnosti. Omenjene sociološko zaznavne realnosti
pa je mogoče vzeti kot trans-diskurzivni kontekst, kot fenomene v redu
realnega, ki v vrsti aspektov korespondirajo z Benjaminovimi koncepti
in ne veliko več kot to. Njegova teorija niti zdaleč ni izčrpana s temi fe-
nomeni domnevno obstoječe dinamične in fluidne realnosti. Haberma-
sova opomba, da »Benjamin sodi k tistim avtorjem, ki jih ni mogoče na
kratko povzeti, in čigar delo je odprto zgodovini disparatnih učinkov«,4
opisuje to, na kar pri tem mislimo. Razlog za to je verjetno razviden ve-
čini bralcev Benjaminovih besedil in ga lahko pripišemo – kot je odkril
spet Habermas – dejstvu, da je »Benjamin kombiniral raznolike mo-
tive, ne da bi jih pravzaprav unificiral«. Nemara bi dodali, da njegovih
premišljevanj niso oblikovali samo »raznoliki motivi«, ampak tudi nje-
gova sinkretistična obravnava različnih disciplin. Večina njegovih spisov
4 Habermas, ibid, 32.
