Page 95 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 95
opredeliti kot življenje v pogojih osebne in socialne negotovosti, ki je v prvi vrsti posle-
dica nestalne zaposlitve. Bourdieujeva analiza prekarnosti pokaže, da postane delo v takih
družbenih razmerah, ko je brezposelnost visoka, redka dobrina, ki jo ljudje želijo dobiti
ali ohraniti za vsako ceno. Zato so se pripravljeni prepustiti na milost in nemilost deloda-
jalcem, ki uporabljajo in izrabljajo na tak način pridobljeno moč. Gre za novo obliko do-
minacije, za novo obliko gospostva, temelječega na dolgotrajni negotovosti, ki prisili ljudi,
da se podredijo in pristanejo na izkoriščanje. Poleg tega se konkurenca za delo spreminja v
pravi boj vseh proti vsem, ki uničuje vse vrednote solidarnosti in humanosti.
Vse to se dogaja tudi v visokem šolstvu. Analize stanja v več državah kažejo, da majh-
no število prostih predavateljskih mest v visokem šolstvu močno povečuje pripravljenost
tistih učiteljev, ki nimajo stalne zaposlitve, da delajo za nižje plače, hkrati pa zaradi stra-
hu pred izgubo dela zmanjšuje solidarnost med njimi. Manjša solidarnost pa seveda še po-
večuje njihovo šibkost in ranljivost v odnosu do delodajalcev: vodstev fakultet ali univerz.
A tudi redno in polno zaposleni učitelji ne morejo biti brez skrbi. Ukinjanje celih oddel-
kov na univerzah je zanje dovolj jasno sporočilo, da je tudi njihov položaj močno odvisen
od vodstev univerz in fakultet. Ko pa je zaposlitev visokošolskih učiteljev povsem odvisna
od vodstva visokošolske ustanove kot delodajalca, se je marsikdo pripravljen odreči svoji
svobodi in se podrediti. Tisto, kar jim v takem primeru ostane, je svoboda sužnjev. To je
posebna vrsta svobode, katere razpoznavna znaka sta po Viroliju : strah in servilnost. To
sta skrb vzbujajoča indikatorja tega, da se univerza spreminja v neko obliko akademskega
dvora, na katerem ima vodstvo univerze in fakultet vlogo akademskih oblastnikov, neka-
teri univerzitetni učitelji vlogo dvorjanov, drugi pa sužnjev.
Če hočemo ta proces vsaj zavreti, se je treba prizadevati za radikalno zmanjšanje obse-
ga dela za določen čas in z njim povezane prekarnosti, saj sta to – kot je v svoji študiji po-
kazal italijanski sociolog Pedaci – disciplinska mehanizma v Foucaultovem pomenu be-
sede, ki producirata nove oblike kontrole in dominacije.6 NPVŠ vsebuje po mojem mne-
nju sicer dober predlog, ki gre v smeri zaustavljanja tega trenda (trenutno je v slovenskem
visokem šolstvu redno zaposlenih univerzitetnih učiteljev okrog 40%), saj je v njem zapi-
sano, da »univerze morajo vsaj 50% kadra zaposlovati v oblikah rednega delovnega raz-
merja za večinski delež« (str. 48). Vprašanje pa je, ali je ta delež (predpostavljam da gre za
delež vseh na univerzi zaposlenih učiteljev) ustrezen, saj je bil še pred dvema desetletjema
precej višji (približno 80 %).
6 M. Pedaci, The Flexibility Trap: Temporary Jobs and Precarity as a Disciplinary Mechanism, The Journal of Labor and
Society 2010/13, 245–262.
dica nestalne zaposlitve. Bourdieujeva analiza prekarnosti pokaže, da postane delo v takih
družbenih razmerah, ko je brezposelnost visoka, redka dobrina, ki jo ljudje želijo dobiti
ali ohraniti za vsako ceno. Zato so se pripravljeni prepustiti na milost in nemilost deloda-
jalcem, ki uporabljajo in izrabljajo na tak način pridobljeno moč. Gre za novo obliko do-
minacije, za novo obliko gospostva, temelječega na dolgotrajni negotovosti, ki prisili ljudi,
da se podredijo in pristanejo na izkoriščanje. Poleg tega se konkurenca za delo spreminja v
pravi boj vseh proti vsem, ki uničuje vse vrednote solidarnosti in humanosti.
Vse to se dogaja tudi v visokem šolstvu. Analize stanja v več državah kažejo, da majh-
no število prostih predavateljskih mest v visokem šolstvu močno povečuje pripravljenost
tistih učiteljev, ki nimajo stalne zaposlitve, da delajo za nižje plače, hkrati pa zaradi stra-
hu pred izgubo dela zmanjšuje solidarnost med njimi. Manjša solidarnost pa seveda še po-
večuje njihovo šibkost in ranljivost v odnosu do delodajalcev: vodstev fakultet ali univerz.
A tudi redno in polno zaposleni učitelji ne morejo biti brez skrbi. Ukinjanje celih oddel-
kov na univerzah je zanje dovolj jasno sporočilo, da je tudi njihov položaj močno odvisen
od vodstev univerz in fakultet. Ko pa je zaposlitev visokošolskih učiteljev povsem odvisna
od vodstva visokošolske ustanove kot delodajalca, se je marsikdo pripravljen odreči svoji
svobodi in se podrediti. Tisto, kar jim v takem primeru ostane, je svoboda sužnjev. To je
posebna vrsta svobode, katere razpoznavna znaka sta po Viroliju : strah in servilnost. To
sta skrb vzbujajoča indikatorja tega, da se univerza spreminja v neko obliko akademskega
dvora, na katerem ima vodstvo univerze in fakultet vlogo akademskih oblastnikov, neka-
teri univerzitetni učitelji vlogo dvorjanov, drugi pa sužnjev.
Če hočemo ta proces vsaj zavreti, se je treba prizadevati za radikalno zmanjšanje obse-
ga dela za določen čas in z njim povezane prekarnosti, saj sta to – kot je v svoji študiji po-
kazal italijanski sociolog Pedaci – disciplinska mehanizma v Foucaultovem pomenu be-
sede, ki producirata nove oblike kontrole in dominacije.6 NPVŠ vsebuje po mojem mne-
nju sicer dober predlog, ki gre v smeri zaustavljanja tega trenda (trenutno je v slovenskem
visokem šolstvu redno zaposlenih univerzitetnih učiteljev okrog 40%), saj je v njem zapi-
sano, da »univerze morajo vsaj 50% kadra zaposlovati v oblikah rednega delovnega raz-
merja za večinski delež« (str. 48). Vprašanje pa je, ali je ta delež (predpostavljam da gre za
delež vseh na univerzi zaposlenih učiteljev) ustrezen, saj je bil še pred dvema desetletjema
precej višji (približno 80 %).
6 M. Pedaci, The Flexibility Trap: Temporary Jobs and Precarity as a Disciplinary Mechanism, The Journal of Labor and
Society 2010/13, 245–262.
