Page 92 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 92
redno upravljanje uporabnikov in samoregulacija ekonomskega sistema dokazujejo, da
nekakšno samoupravljanje in skupna pravila igre od znotraj navzven in od spodaj navzgor
ni samo možna, temveč celo želena družbena oblika. In da je hkrati tudi ekonomsko učin-
kovitejša, še posebno z vidika dolgoročnega trajnostnega razvoja.« O samoupravljanju pa
naše politike nočejo nič slišati. Prav nasprotno. Trmasto vztrajajo pri rešitvah, ki so pov-
zročile sedanjo gospodarsko krizo. V Slovenski izhodni strategiji 2010–2013 piše, da bo v
skladu s priporočili Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), »da naj
javni sektor tam, kjer je mogoče, uporablja pravno-organizacijske oblike zasebnega sektor-
ja«, potrebno »opraviti analizo možnosti preoblikovanja javnih zavodov in javnih skla-
dov v pravne oblike, kot jih določa Zakon o gospodarskih družbah«, država pa bi ose-
bam zasebnega sektorja podeljevala koncesije za opravljanje negospodarskih javnih služb.
Temu se v političnem jeziku pravi modernizacija javnega sektorja, njeno jedro pa bi bilo
preoblikovanje javnih zavodov v tako imenovane samostojne javne zavode, ki bi bili vode-
ni po zasebnih korporacijskih pravilih, zaposleni pa ne bi bili več javni uslužbenci. Pribli-
žno taka rešitev je zapisana v osnutku novega zakona o RTV, njene prav nič sramežljive
sledove pa je mogoče najti tudi v Izhodiščih za Nacionalni raziskovalni in inovacijski pro-
gram (NRIP) 2011–2020 in v Osnutku navionalnega programa visokega šolstva. Podob-
no obliko je predvideval tudi predlog zakona o univerzi, ki ga je pripravila rektorska kon-
ferenca. Širša uveljavitev take pravne oblike bi zaposlene, ki ne bi bili več javni uslužbenci,
na milost in nemilost podredila upravam in jih tako spravila v skrajno negotov položaj: pe-
ščica zaposlenih bi morda res imela višje plače, vsi ostali pa zaradi že tako pičlega financira-
nja kvečjemu nižje, da ne omenjam večjih možnosti za odpuščanje. Poleg tega bi se ves jav-
ni sektor – verjetno nepovratno – razdrobil v posamezne med seboj ločene dele. Prepro-
sto povedano, taka institucionalna oblika bi dušila akademsko svobodo in je zato za veči-
no zaposlenih na univerzah in raziskovalnih inštitutih skrajno škodljiva.
Sklep mojega razmišljanja bi torej bil. Zaposleni v visokem šolstvu in znanosti bi si sku-
paj s študenti morali priboriti dobro staro akademsko svobodo, institucionalni okvir, ki zago-
tavlja táko svobodo, ustvarjalne prodore v neznano in solidarnostno sožitje med ljudmi, pa je
lahko samo samoupravljanje.
nekakšno samoupravljanje in skupna pravila igre od znotraj navzven in od spodaj navzgor
ni samo možna, temveč celo želena družbena oblika. In da je hkrati tudi ekonomsko učin-
kovitejša, še posebno z vidika dolgoročnega trajnostnega razvoja.« O samoupravljanju pa
naše politike nočejo nič slišati. Prav nasprotno. Trmasto vztrajajo pri rešitvah, ki so pov-
zročile sedanjo gospodarsko krizo. V Slovenski izhodni strategiji 2010–2013 piše, da bo v
skladu s priporočili Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), »da naj
javni sektor tam, kjer je mogoče, uporablja pravno-organizacijske oblike zasebnega sektor-
ja«, potrebno »opraviti analizo možnosti preoblikovanja javnih zavodov in javnih skla-
dov v pravne oblike, kot jih določa Zakon o gospodarskih družbah«, država pa bi ose-
bam zasebnega sektorja podeljevala koncesije za opravljanje negospodarskih javnih služb.
Temu se v političnem jeziku pravi modernizacija javnega sektorja, njeno jedro pa bi bilo
preoblikovanje javnih zavodov v tako imenovane samostojne javne zavode, ki bi bili vode-
ni po zasebnih korporacijskih pravilih, zaposleni pa ne bi bili več javni uslužbenci. Pribli-
žno taka rešitev je zapisana v osnutku novega zakona o RTV, njene prav nič sramežljive
sledove pa je mogoče najti tudi v Izhodiščih za Nacionalni raziskovalni in inovacijski pro-
gram (NRIP) 2011–2020 in v Osnutku navionalnega programa visokega šolstva. Podob-
no obliko je predvideval tudi predlog zakona o univerzi, ki ga je pripravila rektorska kon-
ferenca. Širša uveljavitev take pravne oblike bi zaposlene, ki ne bi bili več javni uslužbenci,
na milost in nemilost podredila upravam in jih tako spravila v skrajno negotov položaj: pe-
ščica zaposlenih bi morda res imela višje plače, vsi ostali pa zaradi že tako pičlega financira-
nja kvečjemu nižje, da ne omenjam večjih možnosti za odpuščanje. Poleg tega bi se ves jav-
ni sektor – verjetno nepovratno – razdrobil v posamezne med seboj ločene dele. Prepro-
sto povedano, taka institucionalna oblika bi dušila akademsko svobodo in je zato za veči-
no zaposlenih na univerzah in raziskovalnih inštitutih skrajno škodljiva.
Sklep mojega razmišljanja bi torej bil. Zaposleni v visokem šolstvu in znanosti bi si sku-
paj s študenti morali priboriti dobro staro akademsko svobodo, institucionalni okvir, ki zago-
tavlja táko svobodo, ustvarjalne prodore v neznano in solidarnostno sožitje med ljudmi, pa je
lahko samo samoupravljanje.
