Page 91 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 91
več spoznanje spoznanja. O tem, ali uporabimo bombo, ne odloča spoznanje, da bom-
ba ubija, temveč to, kaj hočemo z bombo početi.«
Na tem mestu je nujno potrebno omeniti Rortyja in njegov zagovor solidarnosti med
ljudmi (kar je zelo podobno Maturanovemu razmišljanju). V svojem eseju Solidarnost ali
objektivnost? (Izbrani spisi, 2002) je zapisal: »Obstajata dva načina, s katerima poskuša-
jo refleksivna človeška bitja z umestitvijo svojih življenj v širši okvir le-tem podeliti smisel.
Prvi način je s pripovedovanjem zgodbe o njihovem prispevku k skupnosti. /.../ Drugi na-
čin je, ko se opisujejo, kakor da so v neposrednem odnosu z nečloveško stvarnostjo. Ta od-
nos je neposreden v tem smislu, da ne izhaja iz odnosa med takšno stvarnostjo in njihovo
skupino ali nacijo ali njihovo zamišljeno združbo tovarišev. Rekel bom, da zgodbe prej-
šnje vrste ponazarjajo željo po solidarnosti in da zgodbe zadnje vrste ponazarjajo željo po
objektivnosti.« Rorty je zanikujoč, da bi obstajalo nekaj takega kot resnica, ki bi se ujema-
la s stvarnostjo, zanikujoč torej objektivnost kot natančno predstavitev resničnosti, ki bi
bila neodvisna od opazovalca, in zagovarjajoč objektivnost kot intersubjektivnost – lahko
izbral le solidarnost, tako kot je Maturana, zagovarjajoč objektivnost v oklepaju, lahko iz-
bral le soglasje med ljudmi – ne pa neusmiljeni boj med njimi. Do tako razumljene objek-
tivnosti – z drugimi besedami, do trdnejših spoznanj o svetu – se zato lahko prebijemo le
s svobodnim argumentiranim dialogom. Mihail Bahtin je v svojih Problemih poetike Do-
stojevskega zapisal: »Biti pomeni dialoško komunicirati.« Na univerzi se temu svobodne-
mu argumentiranemu dialogu reče akademska svoboda.
Akademska svoboda, ki omogoča nova spoznanja – ta pa so skupna lastnina –, seveda
zahteva tak institucionalni okvir, v katerem jo zaposleni lahko brez pritiskov uresničuje-
jo in tudi vsi imajo besedo. Kakšen pa bi tak institucionalni okvir lahko bil? Pri tem nam
lahko pomagajo spoznanja presenetljivo – in glede na razmišljanja snovalcev znanstvene
in visokošolske politike v Sloveniji tudi ironično – lanske Nobelove nagrajenke za ekono-
mijo, ameriške ekonomistke Elinor Ostrom. O njih je v Mladini (16. oktobra lani) sloven-
ski ekonomist Bogomir Kovač zapisal: »/Ostromova/ raziskuje upravljanje /.../ skupne la-
stnine ter razkriva pomembnost skupnih institucionalnih pravil, ki zagotavljajo ekonom-
sko učinkovitost in trajnostno ravnotežje zunaj običajnih tržnih transakcij in tržnega pra-
va. Njena analiza je polna empiričnih spoznanj glede tradicionalnega kolektivnega obvla-
dovanja naravnih virov, od učinkovitih namakalnih naprav kmetov v Nepalu do lokal-
nih ameriških ribičev na obalah Pacifika. Vsi ti primeri dokazujejo, da ljudje presenetljivo
dobro in učinkovito gospodarijo s skupnim dobrim in da torej ne velja običajna predsta-
va /.../, da je za skupno lastnino najbolje, da jo privatiziramo, kot poudarja ideologija kapi-
talizma, ali pa podržavimo, kot so trdili socialisti in komunisti. /.../ Skupna lastnina, ne-
ba ubija, temveč to, kaj hočemo z bombo početi.«
Na tem mestu je nujno potrebno omeniti Rortyja in njegov zagovor solidarnosti med
ljudmi (kar je zelo podobno Maturanovemu razmišljanju). V svojem eseju Solidarnost ali
objektivnost? (Izbrani spisi, 2002) je zapisal: »Obstajata dva načina, s katerima poskuša-
jo refleksivna človeška bitja z umestitvijo svojih življenj v širši okvir le-tem podeliti smisel.
Prvi način je s pripovedovanjem zgodbe o njihovem prispevku k skupnosti. /.../ Drugi na-
čin je, ko se opisujejo, kakor da so v neposrednem odnosu z nečloveško stvarnostjo. Ta od-
nos je neposreden v tem smislu, da ne izhaja iz odnosa med takšno stvarnostjo in njihovo
skupino ali nacijo ali njihovo zamišljeno združbo tovarišev. Rekel bom, da zgodbe prej-
šnje vrste ponazarjajo željo po solidarnosti in da zgodbe zadnje vrste ponazarjajo željo po
objektivnosti.« Rorty je zanikujoč, da bi obstajalo nekaj takega kot resnica, ki bi se ujema-
la s stvarnostjo, zanikujoč torej objektivnost kot natančno predstavitev resničnosti, ki bi
bila neodvisna od opazovalca, in zagovarjajoč objektivnost kot intersubjektivnost – lahko
izbral le solidarnost, tako kot je Maturana, zagovarjajoč objektivnost v oklepaju, lahko iz-
bral le soglasje med ljudmi – ne pa neusmiljeni boj med njimi. Do tako razumljene objek-
tivnosti – z drugimi besedami, do trdnejših spoznanj o svetu – se zato lahko prebijemo le
s svobodnim argumentiranim dialogom. Mihail Bahtin je v svojih Problemih poetike Do-
stojevskega zapisal: »Biti pomeni dialoško komunicirati.« Na univerzi se temu svobodne-
mu argumentiranemu dialogu reče akademska svoboda.
Akademska svoboda, ki omogoča nova spoznanja – ta pa so skupna lastnina –, seveda
zahteva tak institucionalni okvir, v katerem jo zaposleni lahko brez pritiskov uresničuje-
jo in tudi vsi imajo besedo. Kakšen pa bi tak institucionalni okvir lahko bil? Pri tem nam
lahko pomagajo spoznanja presenetljivo – in glede na razmišljanja snovalcev znanstvene
in visokošolske politike v Sloveniji tudi ironično – lanske Nobelove nagrajenke za ekono-
mijo, ameriške ekonomistke Elinor Ostrom. O njih je v Mladini (16. oktobra lani) sloven-
ski ekonomist Bogomir Kovač zapisal: »/Ostromova/ raziskuje upravljanje /.../ skupne la-
stnine ter razkriva pomembnost skupnih institucionalnih pravil, ki zagotavljajo ekonom-
sko učinkovitost in trajnostno ravnotežje zunaj običajnih tržnih transakcij in tržnega pra-
va. Njena analiza je polna empiričnih spoznanj glede tradicionalnega kolektivnega obvla-
dovanja naravnih virov, od učinkovitih namakalnih naprav kmetov v Nepalu do lokal-
nih ameriških ribičev na obalah Pacifika. Vsi ti primeri dokazujejo, da ljudje presenetljivo
dobro in učinkovito gospodarijo s skupnim dobrim in da torej ne velja običajna predsta-
va /.../, da je za skupno lastnino najbolje, da jo privatiziramo, kot poudarja ideologija kapi-
talizma, ali pa podržavimo, kot so trdili socialisti in komunisti. /.../ Skupna lastnina, ne-
