Page 99 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 99
stanje baje ni kritično, razumno sklepam, da gre za ideološki pohod utilitarizma in ko-
mercializacije. Upam, da se motim in da je moj dekan z napovedjo zmerne »profanizacije
in prostitucije« mislil čisto nekaj drugega.
Moja situacija je eksemplarična. Naj se sliši še tako protislovno, toda z gornjimi cita-
ti najbrž krnim poslovni ugled svojega vodstva, ki si po svojih najboljših močeh prizadeva
za nove tržne vire. Seveda samo v primeru, če univerza ni več skupnost profesorjev in štu-
dentov, temveč podjetje; če avtonomija ne pomeni več svobode poučevanja in znanstvene-
ga ustvarjanja, temveč servilno varovanje poslovnega uspeha in ugleda menedžerjev.
Koprska FHŠ je zgled, ki vleče. Letos poleti sta dekana ljubljanske in mariborske filo-
zofske fakultete brez vidnega motiva poslala pismo podpore rektorju Univerze na Primor-
skem dr. Radu Bohincu. Krčenje prostora humanistike v Kopru sta označila kot »ustre-
zen odgovor na trenutno finančno stanje«, odpuščanje kot »kar najmanj bolečo« reši-
tev, »javno oglašanje« odpuščenih pa kot »neustrezno«, z argumentacijo, da so iz zgolj
»ekonomskega« naredili »politični problem«. Iz tega besedila diha čudna birokratska
neobčutljivost. Zame je to strašljiv in nezaslišan novum. Ne samo zato, ker gre za skupno
stališče dveh največjih humanističnih fakultet, ampak zato, ker je ta dogodek čez poletje
preobrazil javno podobo slovenske humanistike. Revščina, ki vlada v slovenskem visokem
šolstvu in znanosti, kajpak ni »zgolj ekonomski«, ampak eminentno političen problem.
Že mogoče, da dekana tega ne razumeta, toda če se že javno oglašata, naj se oglašata ustre-
zneje: morda z javno izjavo, da se ne odrečeta niti enemu delovnem mestu in da zahtevata
dodatna sredstva za peti letnik. Zarotniška srečanja akademskih poslovodij, ki javno uti-
šujejo odpuščene kolege, so neposreden dokaz, da »racionalizacija« ni ekonomski, tem-
več politični ukrep. Ne nuja, temveč vrednota. Racionalizacija je – onkraj ekonomske di-
alektike med dobičkom in stroškom – orodje ideološke represije. To je bilo očitno že spo-
mladi, zdaj pa so maske padle: redni profesor Braco Rotar je pred kratkim dobil opozori-
lo pred odpovedjo delovnega razmerja, ker je podpisal neko peticijo.
Če je to institucionalna avtonomija univerz, potem natančno vem, česa nočem. Kor-
porativno upravo že imamo, in to mimo statutov in pravil. Imamo tudi omejevanje aka-
demske svobode, celo temeljne pravice do svobode izražanja. Policijske ure še nimamo, ob-
javljen pa je bil javni razglas o neustreznosti javnega oglašanja, in to kljub prepovedi plaka-
tiranja v prostorih Filozofske fakultete.
Dovolj bridkega duhovičenja. V resnici sem ogorčen in me je za univerzo sram. Ox-
fordska univerza izdaja časopis, ki je med drugim namenjen kritični javni diskusiji o de-
lovanju univerze. Ta publikacija je bila ob razpravah o centralizaciji in omejitvi vloge koli-
džev pred nekaj leti zelo nespoštljivo kritična do vicekanclerja, ki je vodil poskus reforme.
mercializacije. Upam, da se motim in da je moj dekan z napovedjo zmerne »profanizacije
in prostitucije« mislil čisto nekaj drugega.
Moja situacija je eksemplarična. Naj se sliši še tako protislovno, toda z gornjimi cita-
ti najbrž krnim poslovni ugled svojega vodstva, ki si po svojih najboljših močeh prizadeva
za nove tržne vire. Seveda samo v primeru, če univerza ni več skupnost profesorjev in štu-
dentov, temveč podjetje; če avtonomija ne pomeni več svobode poučevanja in znanstvene-
ga ustvarjanja, temveč servilno varovanje poslovnega uspeha in ugleda menedžerjev.
Koprska FHŠ je zgled, ki vleče. Letos poleti sta dekana ljubljanske in mariborske filo-
zofske fakultete brez vidnega motiva poslala pismo podpore rektorju Univerze na Primor-
skem dr. Radu Bohincu. Krčenje prostora humanistike v Kopru sta označila kot »ustre-
zen odgovor na trenutno finančno stanje«, odpuščanje kot »kar najmanj bolečo« reši-
tev, »javno oglašanje« odpuščenih pa kot »neustrezno«, z argumentacijo, da so iz zgolj
»ekonomskega« naredili »politični problem«. Iz tega besedila diha čudna birokratska
neobčutljivost. Zame je to strašljiv in nezaslišan novum. Ne samo zato, ker gre za skupno
stališče dveh največjih humanističnih fakultet, ampak zato, ker je ta dogodek čez poletje
preobrazil javno podobo slovenske humanistike. Revščina, ki vlada v slovenskem visokem
šolstvu in znanosti, kajpak ni »zgolj ekonomski«, ampak eminentno političen problem.
Že mogoče, da dekana tega ne razumeta, toda če se že javno oglašata, naj se oglašata ustre-
zneje: morda z javno izjavo, da se ne odrečeta niti enemu delovnem mestu in da zahtevata
dodatna sredstva za peti letnik. Zarotniška srečanja akademskih poslovodij, ki javno uti-
šujejo odpuščene kolege, so neposreden dokaz, da »racionalizacija« ni ekonomski, tem-
več politični ukrep. Ne nuja, temveč vrednota. Racionalizacija je – onkraj ekonomske di-
alektike med dobičkom in stroškom – orodje ideološke represije. To je bilo očitno že spo-
mladi, zdaj pa so maske padle: redni profesor Braco Rotar je pred kratkim dobil opozori-
lo pred odpovedjo delovnega razmerja, ker je podpisal neko peticijo.
Če je to institucionalna avtonomija univerz, potem natančno vem, česa nočem. Kor-
porativno upravo že imamo, in to mimo statutov in pravil. Imamo tudi omejevanje aka-
demske svobode, celo temeljne pravice do svobode izražanja. Policijske ure še nimamo, ob-
javljen pa je bil javni razglas o neustreznosti javnega oglašanja, in to kljub prepovedi plaka-
tiranja v prostorih Filozofske fakultete.
Dovolj bridkega duhovičenja. V resnici sem ogorčen in me je za univerzo sram. Ox-
fordska univerza izdaja časopis, ki je med drugim namenjen kritični javni diskusiji o de-
lovanju univerze. Ta publikacija je bila ob razpravah o centralizaciji in omejitvi vloge koli-
džev pred nekaj leti zelo nespoštljivo kritična do vicekanclerja, ki je vodil poskus reforme.
