Page 90 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 90
spoznavanje biološki pojav ter da človek biva kot samozavedajoče se bitje le v jeziku in da
svet lahko razlaga le z jezikom. Tako kot na svoj način Rorty je zavračal možnost resnično-
sti, ki bi bila neodvisna od opazovalca. S Franciscom J. Varelo sta v knjigi Drevo spoznanja
(1998) misel razložila takole: »/V/selej, kadar si pobliže pogledamo, kako spoznavamo ta
svet, odkrijemo, da ne moremo ločevati svoje zgodovine dejanj – bioloških in socialnih –
od tega, kakšen se nam ta svet dozdeva.« Maturana je objektivnost dal v oklepaj. Ker ima
vsak opazovalec neizogibno svoj pogled na resničnost oziroma svoje védenje o njej, po Ma-
turani ni mogoče več govoriti o univerzumu (enem svetu), ampak o multiverzumih (več
svetovih). To pa ima izredno pomembno posledico za humanejše bivanje človeka. V »uni-
verzumu«, v objektivnosti brez oklepajev, kjer prevladuje prepričanje, da je resničnost ena
sama in nekaj neodvisnega od ljudi, ima tisti, ki ima dostop do tako razumljene resnično-
sti, vedno prav, tisti, ki takega dostopa nimajo, pa nujno živijo v zmoti. Zato se morajo lju-
dje v »univerzumu« podrediti védenju, ki je absolutna, neprizivna resnica. V »multiver-
zumih«, v objektivnosti v oklepaju, kjer opazovalci s svojim opazovanjem ustvarjajo svoje
resničnosti in svoje resnice, ki so med seboj enakovredne, ker so iz drugega verzuma oziro-
ma sveta, ljudje lahko oblikujejo skupni svet le v medsebojnem razumevanju. Temelj soži-
tja ljudi v »multiverzumih« zahteva soglasje, to je skupno védenje. Maturana pa je naredil
še korak naprej. Na podlagi svoje na kratko predstavljene ontologije opazovanja, ki trdi, da
so vse stvari v našem svetu spoznavne bitnosti, razlage opazovalca, je prišel do skrajno etič-
nega sklepa, da je v »multiverzumih« človek zato odgovoren preprosto za vse. Z Varelo sta
se zavedala, »da svet, ki ga vsi vidimo, ni absolutni svet, ampak samo eden izmed svetov, ki
ga porajamo z drugimi« in »da bo svet drugačen le, če bomo drugače živeli«. Na tej pod-
lagi avtorja utemeljujeta etiko človečnosti: »Če vemo, da je naš svet nujno svet, ki ga pora-
jamo z drugimi, vsakič ko smo v kakem navzkrižju z drugim človekom, s katerim bi radi
še naprej živeli v sožitju, ne moremo z gotovostjo trditi, da je nekaj za nas gotovo (absolu-
tna resnica), saj bi s tem zanikali drugega človeka. Če želimo v sožitju živeti z drugim člo-
vekom, se moramo zavedati, da je njegova gotovost – pa najsi se zdi še tako za lase privlečena
– prav tako legitimna in veljavna kot naša, saj prav tako kot naša izraža njegovo ohranja-
nje strukturnega spoja na področju bivanja – pa najsi nam je še tako malo všeč. Zato lah-
ko v sožitju živimo le tako, da /... / se odpremo takšnemu življenju, v katerem se obe stran-
ki uskladita v porajanju skupnega sveta.« To pa je po Maturani in Vareli mogoče le v lju-
bezni, ljubezni, ki je »biološka osnova socialnih fenomenov: brez ljubezni, brez spreje-
manja drugih, ki živijo ob nas, ni nobenih socialnih procesov in potemtakem nobene člo-
večnosti«. Očitno je, da sta se Maturana in Varela do teh spoznanj prikopala po mukotr-
pnem teoretičnem reflektiranju samega pojava spoznavanja: »Ne obvezuje nas spoznanje,
svet lahko razlaga le z jezikom. Tako kot na svoj način Rorty je zavračal možnost resnično-
sti, ki bi bila neodvisna od opazovalca. S Franciscom J. Varelo sta v knjigi Drevo spoznanja
(1998) misel razložila takole: »/V/selej, kadar si pobliže pogledamo, kako spoznavamo ta
svet, odkrijemo, da ne moremo ločevati svoje zgodovine dejanj – bioloških in socialnih –
od tega, kakšen se nam ta svet dozdeva.« Maturana je objektivnost dal v oklepaj. Ker ima
vsak opazovalec neizogibno svoj pogled na resničnost oziroma svoje védenje o njej, po Ma-
turani ni mogoče več govoriti o univerzumu (enem svetu), ampak o multiverzumih (več
svetovih). To pa ima izredno pomembno posledico za humanejše bivanje človeka. V »uni-
verzumu«, v objektivnosti brez oklepajev, kjer prevladuje prepričanje, da je resničnost ena
sama in nekaj neodvisnega od ljudi, ima tisti, ki ima dostop do tako razumljene resnično-
sti, vedno prav, tisti, ki takega dostopa nimajo, pa nujno živijo v zmoti. Zato se morajo lju-
dje v »univerzumu« podrediti védenju, ki je absolutna, neprizivna resnica. V »multiver-
zumih«, v objektivnosti v oklepaju, kjer opazovalci s svojim opazovanjem ustvarjajo svoje
resničnosti in svoje resnice, ki so med seboj enakovredne, ker so iz drugega verzuma oziro-
ma sveta, ljudje lahko oblikujejo skupni svet le v medsebojnem razumevanju. Temelj soži-
tja ljudi v »multiverzumih« zahteva soglasje, to je skupno védenje. Maturana pa je naredil
še korak naprej. Na podlagi svoje na kratko predstavljene ontologije opazovanja, ki trdi, da
so vse stvari v našem svetu spoznavne bitnosti, razlage opazovalca, je prišel do skrajno etič-
nega sklepa, da je v »multiverzumih« človek zato odgovoren preprosto za vse. Z Varelo sta
se zavedala, »da svet, ki ga vsi vidimo, ni absolutni svet, ampak samo eden izmed svetov, ki
ga porajamo z drugimi« in »da bo svet drugačen le, če bomo drugače živeli«. Na tej pod-
lagi avtorja utemeljujeta etiko človečnosti: »Če vemo, da je naš svet nujno svet, ki ga pora-
jamo z drugimi, vsakič ko smo v kakem navzkrižju z drugim človekom, s katerim bi radi
še naprej živeli v sožitju, ne moremo z gotovostjo trditi, da je nekaj za nas gotovo (absolu-
tna resnica), saj bi s tem zanikali drugega človeka. Če želimo v sožitju živeti z drugim člo-
vekom, se moramo zavedati, da je njegova gotovost – pa najsi se zdi še tako za lase privlečena
– prav tako legitimna in veljavna kot naša, saj prav tako kot naša izraža njegovo ohranja-
nje strukturnega spoja na področju bivanja – pa najsi nam je še tako malo všeč. Zato lah-
ko v sožitju živimo le tako, da /... / se odpremo takšnemu življenju, v katerem se obe stran-
ki uskladita v porajanju skupnega sveta.« To pa je po Maturani in Vareli mogoče le v lju-
bezni, ljubezni, ki je »biološka osnova socialnih fenomenov: brez ljubezni, brez spreje-
manja drugih, ki živijo ob nas, ni nobenih socialnih procesov in potemtakem nobene člo-
večnosti«. Očitno je, da sta se Maturana in Varela do teh spoznanj prikopala po mukotr-
pnem teoretičnem reflektiranju samega pojava spoznavanja: »Ne obvezuje nas spoznanje,
