Page 97 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 97
lovni diskurz
in akademska
kultura
Marko Marinčič
Magnifice rector, doctissimi collegae, dilectissimi commilitones, ductores huius ratis quae
est nostra civitas.
Ta nagovor je mišljen brez ironije, pa tudi brez starosvetnega klečeplazenja. Mišljen
je kot poklon tradiciji. Tako kot znanosti noben državni akt ne bo razvrednotil v dobič-
konosno »inovativnost«, tradicije akademskih disciplin nihče ne more diskvalificirati v
»branjenje statusa quo«. Če je treba, zavestno sprejmem vlogo dinozavra in »raziskoval-
ca neuspelih kultur«.
»Drznost« in »družba znanja« sta promocijska slogana. Nič posebno pohujšljivega:
brez tega v politiki ne gre. Celo naše združenje si je z naslovom prireditve prilastilo delček
marketinške inspiracije. Sploh ne mislim, da slovensko visoko šolstvo in raziskovanje ne
potrebujeta drznih novosti. Skrbi me nekaj čisto drugega. Nasproti drznosti obstaja strah
– strah, da bodo vladne strategije že obstoječim pojavom lokalne samovolje dale institu-
cionalno podlago. Da bodo napovedane drzne novosti predvsem legalizirale staro pre-dr-
znost.
Univerzo na Primorskem in njeno Fakulteto za humanistične študije razumem kot la-
boratorij akademskega kapitalizma. Ta je nekatere evropske univerze že pripeljal na rob
uničenja. Vendar koprske prakse, od razprodaje fantomskih diplom na Fakulteti za mene-
džment do omejevanja ustavnih in celo temeljnih človekovih pravic na Fakulteti za huma-
nistične študije, nekoliko presegajo pojave, ki bi jih utegnili pripisati gibanju vremenskih
front. Toda o tem pozneje.
V vladnih dokumentih akademska avtonomija pomeni avtonomijo univerze kot in-
stitucije. Vse lepo in prav, dokler se država izmika vlogi prosvetljenega vladarja in univer-
zi odreka očetovsko skrbništvo. Toda ali je to sploh res? NAKVIS, državni organ s sko-
in akademska
kultura
Marko Marinčič
Magnifice rector, doctissimi collegae, dilectissimi commilitones, ductores huius ratis quae
est nostra civitas.
Ta nagovor je mišljen brez ironije, pa tudi brez starosvetnega klečeplazenja. Mišljen
je kot poklon tradiciji. Tako kot znanosti noben državni akt ne bo razvrednotil v dobič-
konosno »inovativnost«, tradicije akademskih disciplin nihče ne more diskvalificirati v
»branjenje statusa quo«. Če je treba, zavestno sprejmem vlogo dinozavra in »raziskoval-
ca neuspelih kultur«.
»Drznost« in »družba znanja« sta promocijska slogana. Nič posebno pohujšljivega:
brez tega v politiki ne gre. Celo naše združenje si je z naslovom prireditve prilastilo delček
marketinške inspiracije. Sploh ne mislim, da slovensko visoko šolstvo in raziskovanje ne
potrebujeta drznih novosti. Skrbi me nekaj čisto drugega. Nasproti drznosti obstaja strah
– strah, da bodo vladne strategije že obstoječim pojavom lokalne samovolje dale institu-
cionalno podlago. Da bodo napovedane drzne novosti predvsem legalizirale staro pre-dr-
znost.
Univerzo na Primorskem in njeno Fakulteto za humanistične študije razumem kot la-
boratorij akademskega kapitalizma. Ta je nekatere evropske univerze že pripeljal na rob
uničenja. Vendar koprske prakse, od razprodaje fantomskih diplom na Fakulteti za mene-
džment do omejevanja ustavnih in celo temeljnih človekovih pravic na Fakulteti za huma-
nistične študije, nekoliko presegajo pojave, ki bi jih utegnili pripisati gibanju vremenskih
front. Toda o tem pozneje.
V vladnih dokumentih akademska avtonomija pomeni avtonomijo univerze kot in-
stitucije. Vse lepo in prav, dokler se država izmika vlogi prosvetljenega vladarja in univer-
zi odreka očetovsko skrbništvo. Toda ali je to sploh res? NAKVIS, državni organ s sko-
