Page 100 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 100
omur ni prišlo na kraj pameti, da bi sumničavo oprezal za kritiki in njihove konstruk-
tivne diskusije označeval kot »nepooblaščene kavarniške razprave«.
Moja teza je preprosta: notranja avtonomija univerze kot akademske skupnosti izha-
ja bolj iz tradicije kot iz statutov in pravilnikov. Prostor javne univerze pravno ni zelo na-
tančno reguliran; kolegialnost ni pravna, temveč je etična kategorija. Zato so birokrati po
definiciji neakademski ljudje. Toda v akademskem prostoru je ravno zaradi njegove tradi-
cionalne ohlapnosti veliko priložnosti za vzpostavitev pollegalnih razmerij moči, za vsa-
kovrstne pritiske, za klientelizem, za mobing. Več priložnosti kot pa v strožje reguliranem
poslovnem svetu. Profesor Rotar je poleti o tem napisal: »Dekana sta priskočila na pomoč
dekanji FHŠ pri ustrahovanju odslovljenih delavcev, kar kaže vsaj to, kakšen odnos ima-
ta do kolegov na svojih institucijah. Pravzaprav gre za žuganje tem kolegom, kakor da bi g.
Ivan Zidar podpiral go. Hildo Tovšak pri goljufanju in zatiranju njenih delavcev (pa je ni)
in s tem grozil zaposlenim v svojem podjetju.«
Kot bi jo, pa je ni. Dekani slovenskih univerz pa medtem že prisluškujejo pogovorom
v okoliških kavarnah in jih kot zgled nespodobnega vedenja prebirajo na sejah senata. Ko-
legi poslušajo in se prav po šentflorjansko zgražajo. Zame je škandal govorjenje o »profa-
nizaciji in prostituciji«. Za večino je škandal, da se jaz nad tem javno zgražam.
Še ena komaj verjetna anekdota. Zgodaj poleti sem pohod »racionalizacije« na svo-
ji fakulteti ustavil tako, da sem opozoril na nespoštovanje sklepa prejšnje seje senata. Ker
sem pobudo sočlanom senata posredoval po elektronski pošti (sic!) in je »začela krožiti«
(sic!), sem bil javno obtožen »revolveraškega hujskanja«.
Če je to javno pranje umazanega perila, potem je perilo vsaj res zelo umazano. Ali pa
sem preveč zadrt, da bi v neslanih grožnjah z najstarejšo obrtjo in strelnim orožjem zaznal
prefinjen smisel za humor? Doslej sem bil staromodno prepričan, da k humanistiki sodi,
če že ne kultivirana človečnost (humanitas) in socialna občutljivost, vsaj nekaj bontona.
Zdaj pa mi ne preostane veliko drugega, kot da se namesto za akademsko avtonomijo in
svobodo zavzamem vsaj za poslovno etiko.1
1 Predhodno objavljeno v: Pogledi, 22. 10. 2010; Zarez (Zagreb), 295, 11. 11. 2010.
tivne diskusije označeval kot »nepooblaščene kavarniške razprave«.
Moja teza je preprosta: notranja avtonomija univerze kot akademske skupnosti izha-
ja bolj iz tradicije kot iz statutov in pravilnikov. Prostor javne univerze pravno ni zelo na-
tančno reguliran; kolegialnost ni pravna, temveč je etična kategorija. Zato so birokrati po
definiciji neakademski ljudje. Toda v akademskem prostoru je ravno zaradi njegove tradi-
cionalne ohlapnosti veliko priložnosti za vzpostavitev pollegalnih razmerij moči, za vsa-
kovrstne pritiske, za klientelizem, za mobing. Več priložnosti kot pa v strožje reguliranem
poslovnem svetu. Profesor Rotar je poleti o tem napisal: »Dekana sta priskočila na pomoč
dekanji FHŠ pri ustrahovanju odslovljenih delavcev, kar kaže vsaj to, kakšen odnos ima-
ta do kolegov na svojih institucijah. Pravzaprav gre za žuganje tem kolegom, kakor da bi g.
Ivan Zidar podpiral go. Hildo Tovšak pri goljufanju in zatiranju njenih delavcev (pa je ni)
in s tem grozil zaposlenim v svojem podjetju.«
Kot bi jo, pa je ni. Dekani slovenskih univerz pa medtem že prisluškujejo pogovorom
v okoliških kavarnah in jih kot zgled nespodobnega vedenja prebirajo na sejah senata. Ko-
legi poslušajo in se prav po šentflorjansko zgražajo. Zame je škandal govorjenje o »profa-
nizaciji in prostituciji«. Za večino je škandal, da se jaz nad tem javno zgražam.
Še ena komaj verjetna anekdota. Zgodaj poleti sem pohod »racionalizacije« na svo-
ji fakulteti ustavil tako, da sem opozoril na nespoštovanje sklepa prejšnje seje senata. Ker
sem pobudo sočlanom senata posredoval po elektronski pošti (sic!) in je »začela krožiti«
(sic!), sem bil javno obtožen »revolveraškega hujskanja«.
Če je to javno pranje umazanega perila, potem je perilo vsaj res zelo umazano. Ali pa
sem preveč zadrt, da bi v neslanih grožnjah z najstarejšo obrtjo in strelnim orožjem zaznal
prefinjen smisel za humor? Doslej sem bil staromodno prepričan, da k humanistiki sodi,
če že ne kultivirana človečnost (humanitas) in socialna občutljivost, vsaj nekaj bontona.
Zdaj pa mi ne preostane veliko drugega, kot da se namesto za akademsko avtonomijo in
svobodo zavzamem vsaj za poslovno etiko.1
1 Predhodno objavljeno v: Pogledi, 22. 10. 2010; Zarez (Zagreb), 295, 11. 11. 2010.
