Page 94 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 94
j tako pomembno tudi vprašanje avtonomije univerze v odnosu do gospodarstva in ka-
pitala, ki je, kot je razvidno iz dokumenta Magna Charta Universitatum, bistven element
avtonomije univerze in z njo povezane akademske svobode.
Prav tako ni čisto jasno, ali nekatere predvidene spremembe (denimo ločitev habilita-
cij od zaposlitve), ki naj bi povečale avtonomijo univerze, ne bodo dejansko povečale pred-
vsem avtonomijo in s tem tudi moč vodstev univerz. V tem primeru se utegne zgoditi, da
bo povečanje avtonomije imelo negativne učinke, saj se bodo univerzitetni učitelji, tudi če
jim bo zagotovljena popolna akademska svoboda, lahko znašli v položaju, ki je analogen
položaju, v katerem so sužnji do svojega gospodarja. Akademska svoboda je namreč obli-
ka negativne svobode, to je svobode v tem smislu, da univerzitetnega učitelja nihče ne ovi-
ra pri raziskovanju, poučevanju in objavljanju izsledkov svojih raziskav. Negativna svobo-
da pa je kompatibilna z despotizmom. Zato je taka svoboda lahko tudi svoboda sužnja, ki
mu jo zagotavlja dobrohoten gospodar.2 Toda suženj, ki ga nihče ne ovira pri njegovem de-
lovanju, ni svoboden državljan. Kajti človek je lahko svoboden državljan samo, če ni po-
drejen arbitrarni oblasti gospodarja. Analogno je tudi univerzitetni učitelj, kljub akadem-
ski svobodi, lahko svoboden zgolj kot suženj, če je podrejen arbitrarni volji dekana ali rek-
torja. Osnova takšne interpretacije svobode je načelo rimskega prava, ki določa status svo-
bodnega človeka kot osebe, ki ni podrejena arbitrarni volji neke druge osebe. Prav v tem
se namreč svoboden človek razlikuje od sužnja, ki je podrejen volji nekega drugega člove-
ka.3 Med primeri, s katerimi italijanski filozof Viroli ilustrira tovrstno obliko dominacije,
so tudi mladi univerzitetni učitelji, ki vedo, da njihova poklicna kariera ni odvisna od kva-
litete njihovega dela, temveč od arbitrarne odločitve njihovega predstojnika. V tem prime-
ru so lahko povsem svobodni pri udejanjanju svoje akademske svobode, pa so vseeno v po-
dobnem položaju kot sužnji, ker so podvrženi arbitrarni volji predstojnika oz. tistega, ki
odloča o njihovi poklicni usodi.4 Zdi se, da je vedno več univerzitetnih učiteljev v takšnem
položaju. Glavni razlog je izredno povečanje začasnih zaposlitev na univerzi. Tudi v Slove-
nji se redna in polna zaposlitev visokošolskih učiteljev, ki je simbol in glavno varovalo aka-
demske svobode pred samovoljnimi odločitvami delodajalca,5 vse bolj spreminja v privi-
legij manjšine. Tako se je denimo v zadnjih dveh desetletjih odstotek učiteljev, zaposlenih
za polni delovni čas v slovenskem visokem šolstvu, zmanjšal za približno polovico. S tem
pa se povečuje tudi prekarnost v visokem šolstvu. Prekarnost je namreč v grobem mogo-
2 I. Berlin, Four Essays on Liberty, Oxford University Press, Oxford 1969, 129–130.
3 M. Viroli, Republicanism, Hill and Wang, New York 2002, 8; M. Viroli, La libertà dei servi, Laterza, Roma-Bari, 2010.
4 Ibid., 35–36.
5 UNESCO: Recommendation concerning the Status of Higher-Education Teaching Personnel (1997), točka 45.
pitala, ki je, kot je razvidno iz dokumenta Magna Charta Universitatum, bistven element
avtonomije univerze in z njo povezane akademske svobode.
Prav tako ni čisto jasno, ali nekatere predvidene spremembe (denimo ločitev habilita-
cij od zaposlitve), ki naj bi povečale avtonomijo univerze, ne bodo dejansko povečale pred-
vsem avtonomijo in s tem tudi moč vodstev univerz. V tem primeru se utegne zgoditi, da
bo povečanje avtonomije imelo negativne učinke, saj se bodo univerzitetni učitelji, tudi če
jim bo zagotovljena popolna akademska svoboda, lahko znašli v položaju, ki je analogen
položaju, v katerem so sužnji do svojega gospodarja. Akademska svoboda je namreč obli-
ka negativne svobode, to je svobode v tem smislu, da univerzitetnega učitelja nihče ne ovi-
ra pri raziskovanju, poučevanju in objavljanju izsledkov svojih raziskav. Negativna svobo-
da pa je kompatibilna z despotizmom. Zato je taka svoboda lahko tudi svoboda sužnja, ki
mu jo zagotavlja dobrohoten gospodar.2 Toda suženj, ki ga nihče ne ovira pri njegovem de-
lovanju, ni svoboden državljan. Kajti človek je lahko svoboden državljan samo, če ni po-
drejen arbitrarni oblasti gospodarja. Analogno je tudi univerzitetni učitelj, kljub akadem-
ski svobodi, lahko svoboden zgolj kot suženj, če je podrejen arbitrarni volji dekana ali rek-
torja. Osnova takšne interpretacije svobode je načelo rimskega prava, ki določa status svo-
bodnega človeka kot osebe, ki ni podrejena arbitrarni volji neke druge osebe. Prav v tem
se namreč svoboden človek razlikuje od sužnja, ki je podrejen volji nekega drugega člove-
ka.3 Med primeri, s katerimi italijanski filozof Viroli ilustrira tovrstno obliko dominacije,
so tudi mladi univerzitetni učitelji, ki vedo, da njihova poklicna kariera ni odvisna od kva-
litete njihovega dela, temveč od arbitrarne odločitve njihovega predstojnika. V tem prime-
ru so lahko povsem svobodni pri udejanjanju svoje akademske svobode, pa so vseeno v po-
dobnem položaju kot sužnji, ker so podvrženi arbitrarni volji predstojnika oz. tistega, ki
odloča o njihovi poklicni usodi.4 Zdi se, da je vedno več univerzitetnih učiteljev v takšnem
položaju. Glavni razlog je izredno povečanje začasnih zaposlitev na univerzi. Tudi v Slove-
nji se redna in polna zaposlitev visokošolskih učiteljev, ki je simbol in glavno varovalo aka-
demske svobode pred samovoljnimi odločitvami delodajalca,5 vse bolj spreminja v privi-
legij manjšine. Tako se je denimo v zadnjih dveh desetletjih odstotek učiteljev, zaposlenih
za polni delovni čas v slovenskem visokem šolstvu, zmanjšal za približno polovico. S tem
pa se povečuje tudi prekarnost v visokem šolstvu. Prekarnost je namreč v grobem mogo-
2 I. Berlin, Four Essays on Liberty, Oxford University Press, Oxford 1969, 129–130.
3 M. Viroli, Republicanism, Hill and Wang, New York 2002, 8; M. Viroli, La libertà dei servi, Laterza, Roma-Bari, 2010.
4 Ibid., 35–36.
5 UNESCO: Recommendation concerning the Status of Higher-Education Teaching Personnel (1997), točka 45.
