Page 98 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 98
neomejeno močjo v visokem šolstvu, je nova iznajdba. Uradniki Gospodarske zborni-
ce nikdar doslej niso žugali fizikom in hetitologom, češ da jim »ni do posla«, zdaj pa taki
ljudje kot člani Sveta za znanost in tehnologijo smelo načrtujejo naš intelektualni razvoj.
Koliko pa je država na življenje univerze vplivala doslej? Zadnja leta skoraj samo z
uredbo o financiranju, pa še tu samo z namigom, da je treba na javne stroške podeliti čim-
več diplom. Država ni spodbujala privatizacije v obliki samoplačniškega izrednega študi-
ja, ampak jo je samo dopuščala. Prav tako ni zapovedovala imperializma množičnih in ko-
mercialno privlačnih študijev. Toda nekateri univerzitetniki so to nespodobno državno
spodbudo vzeli resno in jo ponotranjili. Koprska fakulteta za menedžment je samo najbolj
spektakularen primer, v resnici pa je razprodaja univerzitetnih listin, vključno z doktorati,
del naše vsakdanjosti. Zato sprejemam ministrov izziv, ko nas pogosto sprašuje, če je uni-
verza sposobna za avtonomijo. Da je sposobna, je vsekakor dokazala. Pa je dokazala tudi,
da je avtonomije vredna?
Še spomladi sem se spokojno ukvarjal z recepcijo latinske poezije v francoskem ne-
oklasicizmu. Zdaj so moj hobi sistemi financiranja visokega šolstva. Naj na kratko poja-
snim, kako to deluje pri nas. Vse je odvisno od števila vpisanih študentov in izdanih di-
plom. Študenti so kratko malo konvertibilna valuta. Nekateri univerzitetni uradniki celo
mislijo, da je mogoče delovno obveznost enačiti s številom študentskih glav. Najbolj očitna
posledica je degradacija študija. Ne edina. Na fakulteti, na kateri delujem, je ta finančna
ureditev usmerjala tudi prenovo programov. Oddelki so drug v drugem prepoznali tekme-
ce za delež študentske črede in – z redkimi izjemami – sestavili ozko specializirane progra-
me z minimalnimi 5% zunanje izbirnosti. Filozofska fakulteta UL je ta hip samo še ohla-
pna in ne najbolj prijateljska konfederacija oddelkov; celo znotraj oddelkov poteka besen
boj za pedagoške ure. Velik del krivde za to nesmiselno tekmo je mogoče prevaliti na dr-
žavo. Del tudi na tradicionalni fevdalizem strok, ki ga je Bolonja okronala z idejo o uni-
verzi kot proizvajalki človeškega kapitala za trg dela. Vendar to še ni vse. Kmalu finančna
stiska, bodisi realna bodisi nedokazana (nedokazana zato, ker se vedno najdejo desettisoči
evrov za promocijo in reprezentanco, od majic in kulijev do neokusnih spektaklov z Mari-
om Galuničem in študentkami, preoblečenimi v hostese) postane izgovor za ideološke po-
sege v sestav disciplin in vsebino našega dela. Tarče teh posegov so po moji vednosti in iz-
kušnji tri: nekoristna teorija, neubogljivost in ukvarjanje s starinami.
»Racionalizacija« je na Filozofski fakulteti v zraku že nekaj časa. Izbirnost, morda
edino kolateralno korist bolonjskih reform, bi najrajši kar odpravili. Še prej »neuporab-
ne« študije, kot je klasična filologija. Ker so pričakovani prihranki neznatni in ker finanč-
ce nikdar doslej niso žugali fizikom in hetitologom, češ da jim »ni do posla«, zdaj pa taki
ljudje kot člani Sveta za znanost in tehnologijo smelo načrtujejo naš intelektualni razvoj.
Koliko pa je država na življenje univerze vplivala doslej? Zadnja leta skoraj samo z
uredbo o financiranju, pa še tu samo z namigom, da je treba na javne stroške podeliti čim-
več diplom. Država ni spodbujala privatizacije v obliki samoplačniškega izrednega študi-
ja, ampak jo je samo dopuščala. Prav tako ni zapovedovala imperializma množičnih in ko-
mercialno privlačnih študijev. Toda nekateri univerzitetniki so to nespodobno državno
spodbudo vzeli resno in jo ponotranjili. Koprska fakulteta za menedžment je samo najbolj
spektakularen primer, v resnici pa je razprodaja univerzitetnih listin, vključno z doktorati,
del naše vsakdanjosti. Zato sprejemam ministrov izziv, ko nas pogosto sprašuje, če je uni-
verza sposobna za avtonomijo. Da je sposobna, je vsekakor dokazala. Pa je dokazala tudi,
da je avtonomije vredna?
Še spomladi sem se spokojno ukvarjal z recepcijo latinske poezije v francoskem ne-
oklasicizmu. Zdaj so moj hobi sistemi financiranja visokega šolstva. Naj na kratko poja-
snim, kako to deluje pri nas. Vse je odvisno od števila vpisanih študentov in izdanih di-
plom. Študenti so kratko malo konvertibilna valuta. Nekateri univerzitetni uradniki celo
mislijo, da je mogoče delovno obveznost enačiti s številom študentskih glav. Najbolj očitna
posledica je degradacija študija. Ne edina. Na fakulteti, na kateri delujem, je ta finančna
ureditev usmerjala tudi prenovo programov. Oddelki so drug v drugem prepoznali tekme-
ce za delež študentske črede in – z redkimi izjemami – sestavili ozko specializirane progra-
me z minimalnimi 5% zunanje izbirnosti. Filozofska fakulteta UL je ta hip samo še ohla-
pna in ne najbolj prijateljska konfederacija oddelkov; celo znotraj oddelkov poteka besen
boj za pedagoške ure. Velik del krivde za to nesmiselno tekmo je mogoče prevaliti na dr-
žavo. Del tudi na tradicionalni fevdalizem strok, ki ga je Bolonja okronala z idejo o uni-
verzi kot proizvajalki človeškega kapitala za trg dela. Vendar to še ni vse. Kmalu finančna
stiska, bodisi realna bodisi nedokazana (nedokazana zato, ker se vedno najdejo desettisoči
evrov za promocijo in reprezentanco, od majic in kulijev do neokusnih spektaklov z Mari-
om Galuničem in študentkami, preoblečenimi v hostese) postane izgovor za ideološke po-
sege v sestav disciplin in vsebino našega dela. Tarče teh posegov so po moji vednosti in iz-
kušnji tri: nekoristna teorija, neubogljivost in ukvarjanje s starinami.
»Racionalizacija« je na Filozofski fakulteti v zraku že nekaj časa. Izbirnost, morda
edino kolateralno korist bolonjskih reform, bi najrajši kar odpravili. Še prej »neuporab-
ne« študije, kot je klasična filologija. Ker so pričakovani prihranki neznatni in ker finanč-
