Page 93 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 93
ga plat avtonomije
univerze
Zdenko Kodelja
Avtonomija univerze je v glavnem razumljena kot nekaj dobrega. Ker osnutek Nacio-
nalnega programa visokega šolstva (NPVŠ) poudarja večjo avtonomijo univerz, se zdi sa-
moumevno, da so tudi v njem predvidene spremembe, ki povečujejo avtonomijo univerz,
nekaj dobrega. To tudi so, toda le pod pogojem, če bo povečana avtonomija univerz obe-
nem večje ali vsaj enako jamstvo akademske svobode univerzitetnih učiteljev kot doslej,
to se pravi njihove svobode raziskovanja, poučevanja in objavljanja. Kajti avtonomija uni-
verze ni že sama po sebi nekaj dobrega, ampak velja za pomembno vrednoto zato, ker je
sredstvo za zagotavljanje akademske svobode. To je tudi razlog, da je avtonomija univer-
ze v nekaterih državah zajamčena celo z ustavo. Mednje sodi tudi Slovenija, ko gre za dr-
žavne univerze. Glede na formulacijo avtonomije državne univerze v 58. členu Ustave in
njene interpretacije v uradnih mnenjih nekaterih bivših ustavnih sodnikov pa se zastavlja
vprašanje, ali so nekatere v NPVŠ – ju predvidene spremembe (denimo urejanje avtono-
mije univerz v zakonu o javnih zavodih) sploh skladne z Ustavo.1 A o tem bo, če bo, po-
novno razsojalo Ustavno sodišče. V vsakem primeru pa NPVŠ napoveduje le spremembe,
ki vzpostavljajo večjo avtonomnost univerze v razmerju do države, čeprav je že nekaj časa
1 »Določba 58. člena Ustave pravi, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne ter da način njihovega fi-
nanciranja ureja zakon. Ta ustavna določba je ena najbolj jasnih in kategoričnih v vsej Ustavi. Ne vsebuje nobenega
pogoja ali zakonske rezerve, temveč jasno in nedvoumno pravi, da je univerza avtonomna. Drugi odstavek, ki izrec-
no omejuje z zakonom opredeljeno vlogo države na financiranje univerze, s tem kot izjema samo še potrjuje pravilo
prvega odstavka. V prvem odstavku gre torej za značilno preskriptivno normo, ki ji v drugem odstavku sledi instru-
mentalna« (L. Ude, Ločeno mnenje, Razsodba Ustavnega sodišča RS, U-I-34/94). »Iz tega seveda povsem jasno iz-
haja, da državna univerza ne more biti državni zavod. Univerza je lahko samo samostojna ustanova, kot je to na primer
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, za katero Ustava izrecno niti ne predvideva njene autonomnosti. (…). Gre
enostavno za to, da Ustava od zakonodajalca zahteva, da univerzo finančno oskrbi, v ostalem pa jo pusti pri miru« (B.
Zupančič, ločeno mnenje, Razsodba Ustavnega sodišča RS, U-I-34/94).
univerze
Zdenko Kodelja
Avtonomija univerze je v glavnem razumljena kot nekaj dobrega. Ker osnutek Nacio-
nalnega programa visokega šolstva (NPVŠ) poudarja večjo avtonomijo univerz, se zdi sa-
moumevno, da so tudi v njem predvidene spremembe, ki povečujejo avtonomijo univerz,
nekaj dobrega. To tudi so, toda le pod pogojem, če bo povečana avtonomija univerz obe-
nem večje ali vsaj enako jamstvo akademske svobode univerzitetnih učiteljev kot doslej,
to se pravi njihove svobode raziskovanja, poučevanja in objavljanja. Kajti avtonomija uni-
verze ni že sama po sebi nekaj dobrega, ampak velja za pomembno vrednoto zato, ker je
sredstvo za zagotavljanje akademske svobode. To je tudi razlog, da je avtonomija univer-
ze v nekaterih državah zajamčena celo z ustavo. Mednje sodi tudi Slovenija, ko gre za dr-
žavne univerze. Glede na formulacijo avtonomije državne univerze v 58. členu Ustave in
njene interpretacije v uradnih mnenjih nekaterih bivših ustavnih sodnikov pa se zastavlja
vprašanje, ali so nekatere v NPVŠ – ju predvidene spremembe (denimo urejanje avtono-
mije univerz v zakonu o javnih zavodih) sploh skladne z Ustavo.1 A o tem bo, če bo, po-
novno razsojalo Ustavno sodišče. V vsakem primeru pa NPVŠ napoveduje le spremembe,
ki vzpostavljajo večjo avtonomnost univerze v razmerju do države, čeprav je že nekaj časa
1 »Določba 58. člena Ustave pravi, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne ter da način njihovega fi-
nanciranja ureja zakon. Ta ustavna določba je ena najbolj jasnih in kategoričnih v vsej Ustavi. Ne vsebuje nobenega
pogoja ali zakonske rezerve, temveč jasno in nedvoumno pravi, da je univerza avtonomna. Drugi odstavek, ki izrec-
no omejuje z zakonom opredeljeno vlogo države na financiranje univerze, s tem kot izjema samo še potrjuje pravilo
prvega odstavka. V prvem odstavku gre torej za značilno preskriptivno normo, ki ji v drugem odstavku sledi instru-
mentalna« (L. Ude, Ločeno mnenje, Razsodba Ustavnega sodišča RS, U-I-34/94). »Iz tega seveda povsem jasno iz-
haja, da državna univerza ne more biti državni zavod. Univerza je lahko samo samostojna ustanova, kot je to na primer
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, za katero Ustava izrecno niti ne predvideva njene autonomnosti. (…). Gre
enostavno za to, da Ustava od zakonodajalca zahteva, da univerzo finančno oskrbi, v ostalem pa jo pusti pri miru« (B.
Zupančič, ločeno mnenje, Razsodba Ustavnega sodišča RS, U-I-34/94).
