Page 89 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 89
ovor akademske
svobode
Tomaž Sajovic
Ko sem pisal to razmišljanje, sem prišel do prepričanja, da bi se naslov morda moral
glasiti Zagovor svobode – akademska svoboda je namreč le ena od oblik, v kateri se kaže –
ali bolje – bi se moralo kazati nekaj tako univerzalnega, nekaj tako najbolj človeškega, kot
je svoboda. Vendar naj naslov ostane tak, kot je. Že zato, da za uvod lahko izkoristim pro-
nicljivo misel ameriškega filozofa Richarda Rortyja, ki jo je leta 1989 zapisal v eseju Hu-
manistični intelektualec: Enajst tez (Filozofija in družbeno upanje, 1999): »Filozofi izobra-
ževanja, dobronamerni odbori in vladne agencije poskušajo razumeti, opredeliti in upra-
vljati humanistične vede. Poanta seveda je, da se humanistične vede morajo spreminjajo
tako hitro, da jih ni mogoče opredeliti niti ne upravljati. Vse, kar potrebujemo za to, je do-
bra stara akademska svoboda.«
Misel zelo jedrnato razkriva, da so politike, ki skušajo razumeti in upravljati znanost,
v temelju neustrezne in v bistvu škodljive. Znanost bi morala biti za te politike neulovljiva.
Vprašanje seveda je, kam in kako naj dobra, stara akademska svoboda, ki znanosti po Ror-
tyju edina lahko zagotovi preživetje, pobegne pred vse bolj totalizirajočo močjo vsesplo-
šnega upravljanja vsega v našem življenju.
Naj poskusim razmišljati o možnih odgovorih. Pri tem se moramo izogniti logiki
upravljanja, ki jo znanosti vsiljujejo slovenske in evropskounijske politike, in si obleči kožo
tistih, ki znanost vsak dan počnejo. Kot je dejal Heidegger, vse, kar človek počne v življe-
nju, je njegov način bivanja. Za znanstvenika je njegov način bivanja – njegov osebni način
bivanja – znanost. Znanost se po enciklopedičnih opredelitvah ukvarja s spoznavanjem
tako imenovane objektivne resnice pojavov v svetu. Toda kaj sploh je objektivna resnica?
Morda je najprimernejše, če skušamo odgovor najti na primer pri čilskem biologu Hum-
bertu Maturani. Maturana je v svoji Ontologiji opazovanja (1988) izhajal iz prepričanja, da
svobode
Tomaž Sajovic
Ko sem pisal to razmišljanje, sem prišel do prepričanja, da bi se naslov morda moral
glasiti Zagovor svobode – akademska svoboda je namreč le ena od oblik, v kateri se kaže –
ali bolje – bi se moralo kazati nekaj tako univerzalnega, nekaj tako najbolj človeškega, kot
je svoboda. Vendar naj naslov ostane tak, kot je. Že zato, da za uvod lahko izkoristim pro-
nicljivo misel ameriškega filozofa Richarda Rortyja, ki jo je leta 1989 zapisal v eseju Hu-
manistični intelektualec: Enajst tez (Filozofija in družbeno upanje, 1999): »Filozofi izobra-
ževanja, dobronamerni odbori in vladne agencije poskušajo razumeti, opredeliti in upra-
vljati humanistične vede. Poanta seveda je, da se humanistične vede morajo spreminjajo
tako hitro, da jih ni mogoče opredeliti niti ne upravljati. Vse, kar potrebujemo za to, je do-
bra stara akademska svoboda.«
Misel zelo jedrnato razkriva, da so politike, ki skušajo razumeti in upravljati znanost,
v temelju neustrezne in v bistvu škodljive. Znanost bi morala biti za te politike neulovljiva.
Vprašanje seveda je, kam in kako naj dobra, stara akademska svoboda, ki znanosti po Ror-
tyju edina lahko zagotovi preživetje, pobegne pred vse bolj totalizirajočo močjo vsesplo-
šnega upravljanja vsega v našem življenju.
Naj poskusim razmišljati o možnih odgovorih. Pri tem se moramo izogniti logiki
upravljanja, ki jo znanosti vsiljujejo slovenske in evropskounijske politike, in si obleči kožo
tistih, ki znanost vsak dan počnejo. Kot je dejal Heidegger, vse, kar človek počne v življe-
nju, je njegov način bivanja. Za znanstvenika je njegov način bivanja – njegov osebni način
bivanja – znanost. Znanost se po enciklopedičnih opredelitvah ukvarja s spoznavanjem
tako imenovane objektivne resnice pojavov v svetu. Toda kaj sploh je objektivna resnica?
Morda je najprimernejše, če skušamo odgovor najti na primer pri čilskem biologu Hum-
bertu Maturani. Maturana je v svoji Ontologiji opazovanja (1988) izhajal iz prepričanja, da
