Page 302 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 302
ov, seznam je dolg in žalosten). Prav tako ni res, da je po-
trošništvo (ali neenakost) nastalo s kapitalizmom, obstaja-
lo je že prej, zlasti v razmerah »malomeščanskega socializ-
ma« v bivši državi (da ne govorimo o sodobni Kitajski). Po
drugi strani pa ni skrivnost, da obstaja več različic kapita-
lizma (ekonomisti imajo posebno t. i. teorijo VoC) in da so
med njimi velike razlike glede socialne države kot tudi glede
zmožnosti prehoda v zelene tehnologije in trajnostni razvoj
(torej ekokapitalizem je skoraj gotovo bolj realistična opcija
kot ekosocializem).
Namesto da se avtorji besedila Kam po krizi ukvarja-
jo z vprašanji nacionalizacije, samozadostnosti (ki je možna
v zelo majhnem obsegu), vnovičnega vpeljevanja samoupra-
vljanja, redistribucije, močnega javnega sektorja (ki bi ga še
povečali) in podobnih starosocialističnih modelov, bi mor-
da lahko več razmišljali o socialni ekonomiji in socialnem
(neprofitnem) podjetništvu (kot dopolnilu tržnemu gospo-
darstvu), o intelektualni lastnini, o spodbujanju tehnolo-
ških in socialnih inovacij, o oblikovanju kognitivnih elit in
novih možnostih družbenega diskurza o strateških vpraša-
njih (konsenz, ki ga avtorji tako poudarjajo, je statična kate-
gorija, diskurz pa dinamična).
Oaza kreativnosti
Medtem ko dokument Kam po krizi izžareva zahtevo
po antikapitalistični oazi, avtorji Vizije 20+20 že na prvi
strani oziroma v povzetku poudarjajo, da vidijo Slovenijo
kot »podjetniško in kreativno oazo sredi Evrope«. To po-
meni, da je preostala Evropa puščava, Slovenija pa zelena do-
lina, kjer uspeva vse, kar drugod ne. Takšne formulacije so
plod (sicer dobronamerne) evforije in pretencioznosti. Ra-
zen tega je to v nasprotju s povzemanjem primerjalne ana-
lize, ki kaže velik (in usoden) zaostanek Slovenije v primer-
javi z izbranimi (majhnimi) državami. Ni dobro, da se pod-
cenjuješ, toda precenjevanje je ravno tako nevarno. Iz oaze
trošništvo (ali neenakost) nastalo s kapitalizmom, obstaja-
lo je že prej, zlasti v razmerah »malomeščanskega socializ-
ma« v bivši državi (da ne govorimo o sodobni Kitajski). Po
drugi strani pa ni skrivnost, da obstaja več različic kapita-
lizma (ekonomisti imajo posebno t. i. teorijo VoC) in da so
med njimi velike razlike glede socialne države kot tudi glede
zmožnosti prehoda v zelene tehnologije in trajnostni razvoj
(torej ekokapitalizem je skoraj gotovo bolj realistična opcija
kot ekosocializem).
Namesto da se avtorji besedila Kam po krizi ukvarja-
jo z vprašanji nacionalizacije, samozadostnosti (ki je možna
v zelo majhnem obsegu), vnovičnega vpeljevanja samoupra-
vljanja, redistribucije, močnega javnega sektorja (ki bi ga še
povečali) in podobnih starosocialističnih modelov, bi mor-
da lahko več razmišljali o socialni ekonomiji in socialnem
(neprofitnem) podjetništvu (kot dopolnilu tržnemu gospo-
darstvu), o intelektualni lastnini, o spodbujanju tehnolo-
ških in socialnih inovacij, o oblikovanju kognitivnih elit in
novih možnostih družbenega diskurza o strateških vpraša-
njih (konsenz, ki ga avtorji tako poudarjajo, je statična kate-
gorija, diskurz pa dinamična).
Oaza kreativnosti
Medtem ko dokument Kam po krizi izžareva zahtevo
po antikapitalistični oazi, avtorji Vizije 20+20 že na prvi
strani oziroma v povzetku poudarjajo, da vidijo Slovenijo
kot »podjetniško in kreativno oazo sredi Evrope«. To po-
meni, da je preostala Evropa puščava, Slovenija pa zelena do-
lina, kjer uspeva vse, kar drugod ne. Takšne formulacije so
plod (sicer dobronamerne) evforije in pretencioznosti. Ra-
zen tega je to v nasprotju s povzemanjem primerjalne ana-
lize, ki kaže velik (in usoden) zaostanek Slovenije v primer-
javi z izbranimi (majhnimi) državami. Ni dobro, da se pod-
cenjuješ, toda precenjevanje je ravno tako nevarno. Iz oaze
