Page 305 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 305
i razvoj z upoštevanjem okoljskih danosti in produkcij-
ske vzdržnosti, potem je treba stremeti k ekokapitalizmu.
Iz nekaterih drugih (pogosteje omenjenih) idej je to iz Vizi-
je 20+20 povsem razvidno, le avtorji niso imeli časa (morda
tudi volje ne), da izpeljejo konsistentne sklepe ali pa da po-
jasnijo, zakaj se določene teze in projekcije med seboj ne iz-
ključujejo oziroma zakaj menijo, da se ujemajo.
Medtem ko v omenjeni Viziji govorijo o nacionalni ano-
maliji, ki jo povzroča »zavist«, pa v Izhodiščih izpostavlja-
jo »slovenski preživetveni model«, ki spominja na fenomen
t. i. sive ekonomije. Ni pa jasna njegova povezanost s koor-
diniranim tipom kapitalizma, saj v ta tip sodijo (neokorpo-
rativistične) države, kot so Nemčija, Avstrija, države Bene-
luksa in druge. Treba pa je poudariti, da gre tu le za skico,
iz katere naj bi (s podporo vlade) nastala nova Strategija ra-
zvoja Slovenije (SRS), pri čemer pa avtorji poudarjajo, da je
to le nadgradnja starega teksta (iz leta 2005). Tudi oni pre-
dlagajo premik iz koordiniranega v model z več liberalnimi
elementi (čeprav se je to povsod zgodilo, o čemer pišejo eko-
nomski teoretiki, kot npr. Amable ali Soskice), obenem pa
poudarjajo pomen regulatornih in nadzornih mehanizmov.
Čeprav bi se dalo tudi pri tem besedilu o marsičem debati-
rati, pa gre vendarle za bolj osredotočen in konsistenten po-
gled na razvojne opcije.
Zanimivo je, da se tudi avtorji Izhodišč zavzemajo za
trajnostni model razvoja in družbeno odgovornost podjetij
in podjetnikov. Že na začetku ugotavljajo, da je dosedanja
realizacija (ali nerealizacija) razvojnih strategij zanemarjala
okoljske in socialne vidike. Kritizirajo ekonomizem, čeprav
vidijo v spremembi »gradualističnega« pristopa in zlasti v
prestrukturiranju gospodarstva temeljne vzvode za prenovo
družbe. Tako kot avtorji Vizije vztrajajo pri prehodu v ino-
vativno vodeno (tretjo) fazo ekonomskega razvoja (Porter),
novih dejavnostih in opustitvi delovno intenzivnega gospo-
darstva. Težko, da gre za nekaj novega, za nekaj, česar nismo
ske vzdržnosti, potem je treba stremeti k ekokapitalizmu.
Iz nekaterih drugih (pogosteje omenjenih) idej je to iz Vizi-
je 20+20 povsem razvidno, le avtorji niso imeli časa (morda
tudi volje ne), da izpeljejo konsistentne sklepe ali pa da po-
jasnijo, zakaj se določene teze in projekcije med seboj ne iz-
ključujejo oziroma zakaj menijo, da se ujemajo.
Medtem ko v omenjeni Viziji govorijo o nacionalni ano-
maliji, ki jo povzroča »zavist«, pa v Izhodiščih izpostavlja-
jo »slovenski preživetveni model«, ki spominja na fenomen
t. i. sive ekonomije. Ni pa jasna njegova povezanost s koor-
diniranim tipom kapitalizma, saj v ta tip sodijo (neokorpo-
rativistične) države, kot so Nemčija, Avstrija, države Bene-
luksa in druge. Treba pa je poudariti, da gre tu le za skico,
iz katere naj bi (s podporo vlade) nastala nova Strategija ra-
zvoja Slovenije (SRS), pri čemer pa avtorji poudarjajo, da je
to le nadgradnja starega teksta (iz leta 2005). Tudi oni pre-
dlagajo premik iz koordiniranega v model z več liberalnimi
elementi (čeprav se je to povsod zgodilo, o čemer pišejo eko-
nomski teoretiki, kot npr. Amable ali Soskice), obenem pa
poudarjajo pomen regulatornih in nadzornih mehanizmov.
Čeprav bi se dalo tudi pri tem besedilu o marsičem debati-
rati, pa gre vendarle za bolj osredotočen in konsistenten po-
gled na razvojne opcije.
Zanimivo je, da se tudi avtorji Izhodišč zavzemajo za
trajnostni model razvoja in družbeno odgovornost podjetij
in podjetnikov. Že na začetku ugotavljajo, da je dosedanja
realizacija (ali nerealizacija) razvojnih strategij zanemarjala
okoljske in socialne vidike. Kritizirajo ekonomizem, čeprav
vidijo v spremembi »gradualističnega« pristopa in zlasti v
prestrukturiranju gospodarstva temeljne vzvode za prenovo
družbe. Tako kot avtorji Vizije vztrajajo pri prehodu v ino-
vativno vodeno (tretjo) fazo ekonomskega razvoja (Porter),
novih dejavnostih in opustitvi delovno intenzivnega gospo-
darstva. Težko, da gre za nekaj novega, za nekaj, česar nismo
