Page 306 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 306
(okvirno in deklarativno) slišali. Prva knjiga o tem preho-
du je v Sloveniji izšla že v začetku 80. let (L. Sočan), sam sem
o majhnih visokotehnoloških podjetjih pisal sredi 80. let.
Precej literature o ekspertnih potencialih in prenosu znanja
izvira iz istega časa (torej pred najmanj petindvajsetimi leti).
Tu vidimo, kakšna je moč inercije, vztrajanja starih
struktur, zlasti pa moč »partikularnih« interesov in »pre-
živetnega modela« ter nemoč strateškega mišljenja. Po dru-
gi strani pa ne moremo trditi, da nič ni bilo realiziranega in
da stopicamo na mestu. Večinsko mnenje doma je, da je ta
dinamika prepočasna in inercija prevelika. Ni pa nujno, da
tako gledajo tudi tuji analitiki. Tako recimo v European In-
novation Scoreboard (EIS) lahko zasledimo oceno, da Slo-
venija v inovacijski aktivnosti dosega napredek in da se bo
kmalu (skupaj še z nekaterimi drugimi državami, kot sta Ci-
per in Češka) povzpela v drugo skupino t. i. inovacijskih po-
snemovalcev (zdaj je v tretji, predzadnji skupini od štirih).
Slovenija kot silicijeva dolina
ali Slovenija 2.0
Tudi če to oceno resno vzamemo (sam menim, da so in-
dikatorji EIS nezanesljivi), je to še daleč od »inovativnega
paradiža« in silicijeve doline. Morda se lepo sliši, da bo Slo-
venija – nekdaj arhetip »doline šentflorjanske« – ena sama
silicijeva dolina, toda to je resnično zavajajoča utopija. Tudi
če sta se zanjo evforično zavzela predsednik vlade in resor-
ni minister na seji vladnega sveta za znanost in tehnologi-
jo (Delo, 15. aprila). Eden od avtorjev te zamisli (A. Naber-
goj, ki je zares podjetnik v tej kalifornijski dolini in je so-
deloval tudi pri pisanju Vizije 20+20) namreč izrecno po-
udarja in (realistično) postavlja kot pogoj radikalno zmanj-
šanje davčnih obremenitev (intervju v Slovenian Times,
april). Podobno zadržan je tudi dr. M. Jaklič, eden od pobu-
dnikov projekta, ki ga imenuje Slovenija 2.0, in v tem smi-
du je v Sloveniji izšla že v začetku 80. let (L. Sočan), sam sem
o majhnih visokotehnoloških podjetjih pisal sredi 80. let.
Precej literature o ekspertnih potencialih in prenosu znanja
izvira iz istega časa (torej pred najmanj petindvajsetimi leti).
Tu vidimo, kakšna je moč inercije, vztrajanja starih
struktur, zlasti pa moč »partikularnih« interesov in »pre-
živetnega modela« ter nemoč strateškega mišljenja. Po dru-
gi strani pa ne moremo trditi, da nič ni bilo realiziranega in
da stopicamo na mestu. Večinsko mnenje doma je, da je ta
dinamika prepočasna in inercija prevelika. Ni pa nujno, da
tako gledajo tudi tuji analitiki. Tako recimo v European In-
novation Scoreboard (EIS) lahko zasledimo oceno, da Slo-
venija v inovacijski aktivnosti dosega napredek in da se bo
kmalu (skupaj še z nekaterimi drugimi državami, kot sta Ci-
per in Češka) povzpela v drugo skupino t. i. inovacijskih po-
snemovalcev (zdaj je v tretji, predzadnji skupini od štirih).
Slovenija kot silicijeva dolina
ali Slovenija 2.0
Tudi če to oceno resno vzamemo (sam menim, da so in-
dikatorji EIS nezanesljivi), je to še daleč od »inovativnega
paradiža« in silicijeve doline. Morda se lepo sliši, da bo Slo-
venija – nekdaj arhetip »doline šentflorjanske« – ena sama
silicijeva dolina, toda to je resnično zavajajoča utopija. Tudi
če sta se zanjo evforično zavzela predsednik vlade in resor-
ni minister na seji vladnega sveta za znanost in tehnologi-
jo (Delo, 15. aprila). Eden od avtorjev te zamisli (A. Naber-
goj, ki je zares podjetnik v tej kalifornijski dolini in je so-
deloval tudi pri pisanju Vizije 20+20) namreč izrecno po-
udarja in (realistično) postavlja kot pogoj radikalno zmanj-
šanje davčnih obremenitev (intervju v Slovenian Times,
april). Podobno zadržan je tudi dr. M. Jaklič, eden od pobu-
dnikov projekta, ki ga imenuje Slovenija 2.0, in v tem smi-
