Page 286 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 286
tudi v javnem sektorju in upravi težke pogoje za take lju-
di, jih bo na žalost preveč ostalo v tujini. Če imamo pre-
velik delež nizkozahtevnih izdelkov, tudi tisti, ki se izšola-
jo doma, nimajo kje delati. Zato je treba bistveno več razi-
skovalnega denarja usmerjati tja, kjer se že nekaj dogaja. Na
taka podjetja bi morali paziti kot na svoje oči. Finci so tri
leta razpravljali o tem, ali naj univerza postaja podjetniška,
podobno Švedi, Cambridge pa je tak že dolgo. Rekli so, če
država to podpira, je čisto vseeno, ali visokotehnološka pod-
jetja nastajajo v gospodarstvu ali na univerzi, kjer je največ
takega znanja.
Pri nas je pri tem velika luknja. Ko smo podjetja spra-
ševali, koliko inovacij uvedejo v proizvodnjo, so v večini
podjetij poudarili, da spodbujajo, da vsi zaposleni predlaga-
jo inovacije in izboljšave. Niso pa posebej poudarili, kako
uspešni so njihovi razvojni oddelki.
Tako je zato, ker gre pri tem za majhen denar. Sam sem
imel zelo dobre stike z nazarskim BSH.
Že, toda ker gre za tuje podjetje, materinska družba do-
loči vse ključne parametre in naloge.
Bolje tako, kot pa da bi imeli podjetja z množico nekva-
lificiranih delavcev. Gradbena podjetja so na primer iz nek-
danje Jugoslavije ali pa iz Slovaške pripeljala 50 tisoč nekva-
lificiranih gradbenikov. To je katastrofa za razvoj, pa še ban-
ke so jim dale pet milijard evrov posojil, zdaj pa nimajo ne-
kaj sto milijonov evrov za financiranje.
Gradbeništvo se je zanašalo na gradnjo avtocest, gradili
bi poslovne stavbe, stanovanja, trgovska središča.
Konec 90. let je bila sprejeta odločitev, da bomo ceste
začeli graditi sami, da se bodo gradbeniki opremili in bodo
potem čez pet, šest, sedem let sposobni graditi po svetu. Pre-
malo je, če je ta delež samo desetodstoten, če bi bil tričetr-
tinski, bi rekli, da smo dobro zastavili. Vsekakor pa je treba
nosilce poslov motivirati in jim pomagati.
di, jih bo na žalost preveč ostalo v tujini. Če imamo pre-
velik delež nizkozahtevnih izdelkov, tudi tisti, ki se izšola-
jo doma, nimajo kje delati. Zato je treba bistveno več razi-
skovalnega denarja usmerjati tja, kjer se že nekaj dogaja. Na
taka podjetja bi morali paziti kot na svoje oči. Finci so tri
leta razpravljali o tem, ali naj univerza postaja podjetniška,
podobno Švedi, Cambridge pa je tak že dolgo. Rekli so, če
država to podpira, je čisto vseeno, ali visokotehnološka pod-
jetja nastajajo v gospodarstvu ali na univerzi, kjer je največ
takega znanja.
Pri nas je pri tem velika luknja. Ko smo podjetja spra-
ševali, koliko inovacij uvedejo v proizvodnjo, so v večini
podjetij poudarili, da spodbujajo, da vsi zaposleni predlaga-
jo inovacije in izboljšave. Niso pa posebej poudarili, kako
uspešni so njihovi razvojni oddelki.
Tako je zato, ker gre pri tem za majhen denar. Sam sem
imel zelo dobre stike z nazarskim BSH.
Že, toda ker gre za tuje podjetje, materinska družba do-
loči vse ključne parametre in naloge.
Bolje tako, kot pa da bi imeli podjetja z množico nekva-
lificiranih delavcev. Gradbena podjetja so na primer iz nek-
danje Jugoslavije ali pa iz Slovaške pripeljala 50 tisoč nekva-
lificiranih gradbenikov. To je katastrofa za razvoj, pa še ban-
ke so jim dale pet milijard evrov posojil, zdaj pa nimajo ne-
kaj sto milijonov evrov za financiranje.
Gradbeništvo se je zanašalo na gradnjo avtocest, gradili
bi poslovne stavbe, stanovanja, trgovska središča.
Konec 90. let je bila sprejeta odločitev, da bomo ceste
začeli graditi sami, da se bodo gradbeniki opremili in bodo
potem čez pet, šest, sedem let sposobni graditi po svetu. Pre-
malo je, če je ta delež samo desetodstoten, če bi bil tričetr-
tinski, bi rekli, da smo dobro zastavili. Vsekakor pa je treba
nosilce poslov motivirati in jim pomagati.
