Page 291 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 291
j obravnavale kot nekaj obrobnega. Opozoril je tudi,
da bi bilo prav tako zgrešeno predvidevati, da bo tehnolo-
ški razvoj v Sloveniji nastal kar sam od sebe: »Potreben je
bistven premik, nacionalni konsenz, da bomo svojo priho-
dnost zgradili na ustvarjanju novega. Ni vse v denarju. Dr-
žave na Bližnjem vzhodu imajo denar, nimajo pa ljudi, ki
bi lahko ustvarjali tehnološki razvoj. Ne gre samo za pove-
čanje sredstev, ampak tudi za pravilno uporabo. V Sloveni-
ji moramo priti do kritične mase ljudi, ki bodo dovolj ino-
vativni, da bodo vedeli, kaj in kako narediti. Človeka, ki zna
in hoče narediti kaj novega in uporabnega, je treba postaviti
v središče. Naša ambicija je okolje, ki bo podpiralo kulturo
inovativnosti in odločno podpiralo vlaganja in usmerjenost
v tehnološki razvoj.«
Neugodni odnos do tehnike ima korenine
tudi v šolah
Kljub dokazovanju, kako pomembni so za slovenski ra-
zvoj inženirji, vpis v tehniške študije to že vrsto let ne potr-
juje. Tako kot tega ne potrjujejo plačilne kuverte inženirjev,
če jih primerjamo z nagrajevanjem nekaterih drugih pro-
filov strokovnjakov v podjetjih. Neugoden javnomnenjski
odnos do tehnike in tehniških strokovnjakov se, razen v do-
mačem okolju, verjetno začenja oblikovati že v začetku šo-
lanja ali celo že v vrtcu. Kot smo lahko pred dnevi slišali na
portoroškem mednarodnem simpoziju o projektni tehniški
vzgoji od vrtca do univerze – organiziralo ga je Združenje
pedagogov tehniške ustvarjalnosti Slovenije –, že osem let
ponavljajo, da bi morali v šolah nameniti tehniki več ur, a
tega odgovorni očitno ne znajo ali (in) nočejo slišati.
Posledice neustreznega odnosa do tehnike in tistih, ki jo
zberejo za svoj poklic, se, po besedah udeležencev portoro-
škega simpozija, kažejo na več področjih. Na šolah brez en-
tuziastičnih učiteljev se v odmerjenih urah tehnika učencev
da bi bilo prav tako zgrešeno predvidevati, da bo tehnolo-
ški razvoj v Sloveniji nastal kar sam od sebe: »Potreben je
bistven premik, nacionalni konsenz, da bomo svojo priho-
dnost zgradili na ustvarjanju novega. Ni vse v denarju. Dr-
žave na Bližnjem vzhodu imajo denar, nimajo pa ljudi, ki
bi lahko ustvarjali tehnološki razvoj. Ne gre samo za pove-
čanje sredstev, ampak tudi za pravilno uporabo. V Sloveni-
ji moramo priti do kritične mase ljudi, ki bodo dovolj ino-
vativni, da bodo vedeli, kaj in kako narediti. Človeka, ki zna
in hoče narediti kaj novega in uporabnega, je treba postaviti
v središče. Naša ambicija je okolje, ki bo podpiralo kulturo
inovativnosti in odločno podpiralo vlaganja in usmerjenost
v tehnološki razvoj.«
Neugodni odnos do tehnike ima korenine
tudi v šolah
Kljub dokazovanju, kako pomembni so za slovenski ra-
zvoj inženirji, vpis v tehniške študije to že vrsto let ne potr-
juje. Tako kot tega ne potrjujejo plačilne kuverte inženirjev,
če jih primerjamo z nagrajevanjem nekaterih drugih pro-
filov strokovnjakov v podjetjih. Neugoden javnomnenjski
odnos do tehnike in tehniških strokovnjakov se, razen v do-
mačem okolju, verjetno začenja oblikovati že v začetku šo-
lanja ali celo že v vrtcu. Kot smo lahko pred dnevi slišali na
portoroškem mednarodnem simpoziju o projektni tehniški
vzgoji od vrtca do univerze – organiziralo ga je Združenje
pedagogov tehniške ustvarjalnosti Slovenije –, že osem let
ponavljajo, da bi morali v šolah nameniti tehniki več ur, a
tega odgovorni očitno ne znajo ali (in) nočejo slišati.
Posledice neustreznega odnosa do tehnike in tistih, ki jo
zberejo za svoj poklic, se, po besedah udeležencev portoro-
škega simpozija, kažejo na več področjih. Na šolah brez en-
tuziastičnih učiteljev se v odmerjenih urah tehnika učencev
