Page 283 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 283
nje ključni razvojni dejavnik in če se za to dobi še do-
datna sredstva, se lahko vključijo strokovnjaki iz inštitutov,
tudi zunanjih. Pri nas bi bilo tako lahko na tisoče projek-
tov, ki jih v treh četrtinah financirajo izvozniki. Mislim, da
je zelo narobe, da pri nas administracija z razpisi določa, kaj
je za podjetja dobro, da bodo bolj konkurenčna. Pri tistih v
svetu, ki so kaj naredili in ki imajo večino konkurenčnega
gospodarstva, so država in njene agencije poskušale podpre-
ti večino projektov, ki so se jih poskušala lotiti podjetja, še
zlasti izvozniki. Mi pa smo imeli nekaj grozdov, ki so bili v
letu 2006 v bistvu odpravljeni.
Pa niso bili vsi odpravljeni, saj nekateri delujejo.
Ja, delujeta avtomobilski in orodjarski grozd, avtomobil-
ski je najmočnejši, orodjarski pa je bolj raziskovalno usmer-
jen. Z grozdi so si pomagali tudi drugod; v Severni Ameri-
ki, v severni Italiji, da ne govorim o skandinavskih državah.
Stojan Petrič iz Kolektorja je pred štirimi leti predlagal stra-
teško partnerstvo, ki pa ga tedanja vlada ni podprla.
Strateško partnerstvo je pravzaprav tuje lastništvo, ki
lahko podjetju marsikaj da, če pa materinska družba zaide
v težave, se lahko umakne ali hčerinsko podjetje celo zapre.
Tudi take izkušnje imamo v Sloveniji.
Nesreča je v tem, da imamo visokotehnološke dejavno-
sti v avstrijski in ameriški lasti. Velika škoda je, da Slovenija
ne organizira več tveganega kapitala. Na voljo smo imeli tri-
krat po 400 milijonov evrov, pa smo od tega izkoristili samo
22 odstotkov. Nekaj so k tako nizkemu izkoristku pripomo-
gle tudi visoke obresti.
Pa tudi to, da je treba pri vsaki naložbi prispevati polo-
vico lastnih sredstev.
Tisti, ki so v težavah, tega denarja nimajo, banke, ki so
toliko milijard evrov zmetale v prazno, so nezaupljive, vra-
čati pa morajo še stare dolgove. V skandinavskih državah so
v grozdih najeli posojilo najmočnejši in jamčili za vračilo,
datna sredstva, se lahko vključijo strokovnjaki iz inštitutov,
tudi zunanjih. Pri nas bi bilo tako lahko na tisoče projek-
tov, ki jih v treh četrtinah financirajo izvozniki. Mislim, da
je zelo narobe, da pri nas administracija z razpisi določa, kaj
je za podjetja dobro, da bodo bolj konkurenčna. Pri tistih v
svetu, ki so kaj naredili in ki imajo večino konkurenčnega
gospodarstva, so država in njene agencije poskušale podpre-
ti večino projektov, ki so se jih poskušala lotiti podjetja, še
zlasti izvozniki. Mi pa smo imeli nekaj grozdov, ki so bili v
letu 2006 v bistvu odpravljeni.
Pa niso bili vsi odpravljeni, saj nekateri delujejo.
Ja, delujeta avtomobilski in orodjarski grozd, avtomobil-
ski je najmočnejši, orodjarski pa je bolj raziskovalno usmer-
jen. Z grozdi so si pomagali tudi drugod; v Severni Ameri-
ki, v severni Italiji, da ne govorim o skandinavskih državah.
Stojan Petrič iz Kolektorja je pred štirimi leti predlagal stra-
teško partnerstvo, ki pa ga tedanja vlada ni podprla.
Strateško partnerstvo je pravzaprav tuje lastništvo, ki
lahko podjetju marsikaj da, če pa materinska družba zaide
v težave, se lahko umakne ali hčerinsko podjetje celo zapre.
Tudi take izkušnje imamo v Sloveniji.
Nesreča je v tem, da imamo visokotehnološke dejavno-
sti v avstrijski in ameriški lasti. Velika škoda je, da Slovenija
ne organizira več tveganega kapitala. Na voljo smo imeli tri-
krat po 400 milijonov evrov, pa smo od tega izkoristili samo
22 odstotkov. Nekaj so k tako nizkemu izkoristku pripomo-
gle tudi visoke obresti.
Pa tudi to, da je treba pri vsaki naložbi prispevati polo-
vico lastnih sredstev.
Tisti, ki so v težavah, tega denarja nimajo, banke, ki so
toliko milijard evrov zmetale v prazno, so nezaupljive, vra-
čati pa morajo še stare dolgove. V skandinavskih državah so
v grozdih najeli posojilo najmočnejši in jamčili za vračilo,
