Page 245 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 245
nih skladov, ki so jih predložile raziskovalne skupine z
inštitutov in fakultet, združene v centre odličnosti, kaže na
to, da pri izkoriščanju infrastrukture meje med inštituti in
univerzo počasi, spontano padajo. Menim, da torej ovir (ra-
zen slabih osebnih odnosov) za izkoriščanje raziskovalne
opreme pri nas ni.
Sistemske ovire sodelovanja med »inštituti« in univer-
zami pa so na drugih področjih. Trdim, da so za to krivi
predvsem zakonski akti, za katere je neposredno odgovorna
Vlada RS in statuti univerz. Ne morem pa se bolj strinjati z
vsemi štirimi argumenti dr. Lebana, zakaj bi bilo treba zi-
dove med univerzo in inštituti podreti: prvič, doseči bi bilo
treba redno zaposlovanje in dejansko enakopravno vključi-
tev – po Lebanu »vnaprej habilitiranih učiteljev« na inšti-
tutih – v izobraževalne programe na do- in podiplomski
ravni fakultet. Tako bi se razbremenile pedagoške obvezno-
sti univerzitetnih učiteljev. Ti bi lahko na ta način bolj ka-
kovostno raziskovali in se enakovredno kosali z raziskoval-
ci na javnih raziskovalnih zavodih, kar je zanje v tem siste-
mu seveda najbolj boleče. Vključitev inštitutskih sodelavcev
pomeni polno zaposlitev za del delovnega časa na univerzah
in za ta del razbremeni plačni strošek iz raziskovalnih fon-
dov. Prav to preprečujejo univerze same! Te imajo finančno
zagotovljena sistemizirana delovna mesta, inštitutska siste-
mizacija, ki jo sicer potrjuje ministrstvo, pa ne pomeni obe-
nem še plačanih delovnih mest – in tu je vir zla, vir neena-
kovrednih položajev raziskovalcev na teh dveh ustanovah!
Uzakonitev »dvoživk«
Z drugim argumentom prof. Lebana se še bolj strinjam:
združitev inštitutov in univerz bi res prihranila davkoplače-
valski denar. Ta pa bi se lahko prihranil tudi že zdaj, če bi
univerzitetni učitelji za svoje delo dobivali le eno plačo, ne
pa nezakonitih 1,3 oziroma po novem 1,2 plače na isti usta-
novi! Univerzitetno-inštitutske »dvoživke«, ki bi bile za-
inštitutov in fakultet, združene v centre odličnosti, kaže na
to, da pri izkoriščanju infrastrukture meje med inštituti in
univerzo počasi, spontano padajo. Menim, da torej ovir (ra-
zen slabih osebnih odnosov) za izkoriščanje raziskovalne
opreme pri nas ni.
Sistemske ovire sodelovanja med »inštituti« in univer-
zami pa so na drugih področjih. Trdim, da so za to krivi
predvsem zakonski akti, za katere je neposredno odgovorna
Vlada RS in statuti univerz. Ne morem pa se bolj strinjati z
vsemi štirimi argumenti dr. Lebana, zakaj bi bilo treba zi-
dove med univerzo in inštituti podreti: prvič, doseči bi bilo
treba redno zaposlovanje in dejansko enakopravno vključi-
tev – po Lebanu »vnaprej habilitiranih učiteljev« na inšti-
tutih – v izobraževalne programe na do- in podiplomski
ravni fakultet. Tako bi se razbremenile pedagoške obvezno-
sti univerzitetnih učiteljev. Ti bi lahko na ta način bolj ka-
kovostno raziskovali in se enakovredno kosali z raziskoval-
ci na javnih raziskovalnih zavodih, kar je zanje v tem siste-
mu seveda najbolj boleče. Vključitev inštitutskih sodelavcev
pomeni polno zaposlitev za del delovnega časa na univerzah
in za ta del razbremeni plačni strošek iz raziskovalnih fon-
dov. Prav to preprečujejo univerze same! Te imajo finančno
zagotovljena sistemizirana delovna mesta, inštitutska siste-
mizacija, ki jo sicer potrjuje ministrstvo, pa ne pomeni obe-
nem še plačanih delovnih mest – in tu je vir zla, vir neena-
kovrednih položajev raziskovalcev na teh dveh ustanovah!
Uzakonitev »dvoživk«
Z drugim argumentom prof. Lebana se še bolj strinjam:
združitev inštitutov in univerz bi res prihranila davkoplače-
valski denar. Ta pa bi se lahko prihranil tudi že zdaj, če bi
univerzitetni učitelji za svoje delo dobivali le eno plačo, ne
pa nezakonitih 1,3 oziroma po novem 1,2 plače na isti usta-
novi! Univerzitetno-inštitutske »dvoživke«, ki bi bile za-
