Page 248 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 248
mov – NRRP, NEP, SRS, DRP, NANENU, glavni ra-
zlog v tem, da za cilji očitno ni stal nihče. Tako kot jih tudi
nihče ni nadziral in odgovarjal za njihovo (ne)izvedbo.
Si to še lahko privoščimo? Da gospodarstvo rabi zna-
nje, kažejo številke. Tudi take, da ga le deset odstotkov kupi
doma. So znanstveniki, raziskovalci zadovoljni s sistemom,
ki jih sili daleč stran od aplikativnosti, mednarodne primer-
ljivosti in odprtosti? Večina menda ne. Si lahko država kot
»kupec« dejavnosti RR še naprej privošči, da ne ocenjuje
učinkov svojih vložkov z merili, kot sta več davkov za višje
dobičke in višja dodana vrednost podjetij? Ne, ker se to ne
izide več in ker je v vseh razvitih in dobro vodenih ekono-
mijah znanost gonilo inovativnosti in razvoja. Da pri nas ni
tako, je veliko razlogov. V gospodarstvu manjka nekaj tisoč
razvojnih inženirjev, v RR in akademski sferi pa ni potre-
be po prenosu znanja in tehnologij v gospodarstvo. Ali pač.
Da tudi v Sloveniji obstajajo svetli primeri, smo lahko
slišali na posvetu Možnosti in priložnosti za prenos znanja
in tehnologij, ki ga nista slučajno soorganizirala GZS in IJS.
Sodelovati znamo in zmoremo. Zbrano jedro drugače delu-
jočih in mislečih, ki se zavedajo, da so temeljite strukturne
spremembe na področju razvoja neizbežne, je izkristalizira-
lo nekaj ključnih izhodišč za spremembe. Mednarodne pri-
merjave in analize jasno kažejo rezultate slovenske razvoj-
no-raziskovalne politike. Čeprav Slovenija povečuje vlaga-
nja javnih sredstev v RR in se glede na število raziskoval-
cev, znanstvenih objav in citatov uvršča visoko, se po eko-
nomskih učinkih vlaganj, ki se odražajo v številu patentov,
novih izdelkov in deleža visokotehnoloških storitev, uvršča
med najmanj uspešne države.
In s sedanjo konkurenčnostjo, s premalo novimi izdelki
in novimi podjetji z visoko produktivnim znanjem in zato
prenizko dodano vrednostjo ne moremo zagotoviti niti sta-
bilnih javnih financ niti primernega financiranja javne RR
zlog v tem, da za cilji očitno ni stal nihče. Tako kot jih tudi
nihče ni nadziral in odgovarjal za njihovo (ne)izvedbo.
Si to še lahko privoščimo? Da gospodarstvo rabi zna-
nje, kažejo številke. Tudi take, da ga le deset odstotkov kupi
doma. So znanstveniki, raziskovalci zadovoljni s sistemom,
ki jih sili daleč stran od aplikativnosti, mednarodne primer-
ljivosti in odprtosti? Večina menda ne. Si lahko država kot
»kupec« dejavnosti RR še naprej privošči, da ne ocenjuje
učinkov svojih vložkov z merili, kot sta več davkov za višje
dobičke in višja dodana vrednost podjetij? Ne, ker se to ne
izide več in ker je v vseh razvitih in dobro vodenih ekono-
mijah znanost gonilo inovativnosti in razvoja. Da pri nas ni
tako, je veliko razlogov. V gospodarstvu manjka nekaj tisoč
razvojnih inženirjev, v RR in akademski sferi pa ni potre-
be po prenosu znanja in tehnologij v gospodarstvo. Ali pač.
Da tudi v Sloveniji obstajajo svetli primeri, smo lahko
slišali na posvetu Možnosti in priložnosti za prenos znanja
in tehnologij, ki ga nista slučajno soorganizirala GZS in IJS.
Sodelovati znamo in zmoremo. Zbrano jedro drugače delu-
jočih in mislečih, ki se zavedajo, da so temeljite strukturne
spremembe na področju razvoja neizbežne, je izkristalizira-
lo nekaj ključnih izhodišč za spremembe. Mednarodne pri-
merjave in analize jasno kažejo rezultate slovenske razvoj-
no-raziskovalne politike. Čeprav Slovenija povečuje vlaga-
nja javnih sredstev v RR in se glede na število raziskoval-
cev, znanstvenih objav in citatov uvršča visoko, se po eko-
nomskih učinkih vlaganj, ki se odražajo v številu patentov,
novih izdelkov in deleža visokotehnoloških storitev, uvršča
med najmanj uspešne države.
In s sedanjo konkurenčnostjo, s premalo novimi izdelki
in novimi podjetji z visoko produktivnim znanjem in zato
prenizko dodano vrednostjo ne moremo zagotoviti niti sta-
bilnih javnih financ niti primernega financiranja javne RR
