Page 244 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 244
jne, torej ne univerzitetne inštitute, ki delujejo v okviru
fakultet univerz. Kljub temu da zelo cenim delo prof. dr. Le-
bana in njegov ugled v akademiji, ne morem brez grenkobe
prebirati vrstic, ki kažejo na ozek pogled in ponujajo omeje-
ne rešitve, predlagane za odpravo že nekaj časa zaznavnega,
a še vedno nerešenega problema odnosov med univerzami
oziroma visokošolskimi zavodi in »inštituti«.
Preden se dotaknem osnovne teme, naj uvodoma po-
vem, da mi je nerazumna misel prof. Lebana, po kateri je
Evropa ubrala »sovjetsko pot« zaradi ločenih direktoratov
za raziskovanje (DG Research) in izobraževanje. To verje-
tno pomeni le, da je znanost in znanstvena politika v Evro-
pi dovolj pomembna za delovanje samostojnega direktorata.
V Bruslju ta združuje administracijo in vodenje raziskoval-
ne dejavnosti ne glede na to, na kakšnih ustanovah se izvaja
(univerze, inštituti, industrija). Pri nas pa znanost vedno sti-
skajo in pridružujejo kam drugam; do nedavnega jo je pred-
stavljal le »urad (za znanost)« v velikem konglomeratu šol-
skega ministrstva.
Demagoška trditev
Prva demagoška trditev v članku, da so – citiram –
osnovne raziskave »javno dobro« in da spadajo le na uni-
verze, ni resnična. V državi je 16 javnih raziskovalnih zavo-
dov (JRZ) in v nekaj desetletjih so ustvarili veliko odličnih
temeljnih raziskav, med katerimi mnoge segajo v sam vrh na
svojem področju – in to je prav tako »javno dobro«! Ime-
nitna raziskovalna oprema, za katero dr. Leban meni, da se
»je nakopičila« na inštitutih, je tam zato, da omogoča do-
bro raziskovalno delo, in je na voljo večini raziskovalcev, ki
delujejo na nekem področju, ne glede na to, s katerih usta-
nov prihajajo. Pridobili smo jo tako, da smo se za to opremo
kvalificirali s svojim delom. Že pred leti ustanovljeni instru-
mentalni centri pri inštitutih in na univerzah ter še bolj ne-
davne prijave za sredstva (razpisala jih je vlada) infrastruk-
fakultet univerz. Kljub temu da zelo cenim delo prof. dr. Le-
bana in njegov ugled v akademiji, ne morem brez grenkobe
prebirati vrstic, ki kažejo na ozek pogled in ponujajo omeje-
ne rešitve, predlagane za odpravo že nekaj časa zaznavnega,
a še vedno nerešenega problema odnosov med univerzami
oziroma visokošolskimi zavodi in »inštituti«.
Preden se dotaknem osnovne teme, naj uvodoma po-
vem, da mi je nerazumna misel prof. Lebana, po kateri je
Evropa ubrala »sovjetsko pot« zaradi ločenih direktoratov
za raziskovanje (DG Research) in izobraževanje. To verje-
tno pomeni le, da je znanost in znanstvena politika v Evro-
pi dovolj pomembna za delovanje samostojnega direktorata.
V Bruslju ta združuje administracijo in vodenje raziskoval-
ne dejavnosti ne glede na to, na kakšnih ustanovah se izvaja
(univerze, inštituti, industrija). Pri nas pa znanost vedno sti-
skajo in pridružujejo kam drugam; do nedavnega jo je pred-
stavljal le »urad (za znanost)« v velikem konglomeratu šol-
skega ministrstva.
Demagoška trditev
Prva demagoška trditev v članku, da so – citiram –
osnovne raziskave »javno dobro« in da spadajo le na uni-
verze, ni resnična. V državi je 16 javnih raziskovalnih zavo-
dov (JRZ) in v nekaj desetletjih so ustvarili veliko odličnih
temeljnih raziskav, med katerimi mnoge segajo v sam vrh na
svojem področju – in to je prav tako »javno dobro«! Ime-
nitna raziskovalna oprema, za katero dr. Leban meni, da se
»je nakopičila« na inštitutih, je tam zato, da omogoča do-
bro raziskovalno delo, in je na voljo večini raziskovalcev, ki
delujejo na nekem področju, ne glede na to, s katerih usta-
nov prihajajo. Pridobili smo jo tako, da smo se za to opremo
kvalificirali s svojim delom. Že pred leti ustanovljeni instru-
mentalni centri pri inštitutih in na univerzah ter še bolj ne-
davne prijave za sredstva (razpisala jih je vlada) infrastruk-
