Page 118 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 118
Kitajskem in drugih postsocialističnih deželah, obenem pa se v Evropi in ZDA terciar-
ne dejavnosti in javni sektor vse bolj industrializirajo in postajajo vse bolj podobni klasič-
nim tovarnam, s striktno delovno disiciplino, izkoriščanjem, »znanstvenim managemen-
tom« in alienacijo (katere vzvod je, v univerzitetnem, raziskovalnem, intelektualnem in
kulturnem polju ravno institucija intelektualne lastnine).
O družbi znanja kot družbi, v kateri je fizično garanje nadomestilo kreativno in smisel-
no delo in v kateri smo vsi intelektualci, je mogoče reči le to, kar je Gandhi rekel o evrop-
ski civilizaciji – »it would be a good idea«. Postavljati družbo znanja kot objektivno dej-
stvo in izhodišče državnih ekonomskih strategij in strategij regulacije univerzitetnega in
raziskovalnega polja pa je, milo rečeno, nevedno, zaletavo in naivno. Dokumenta, posebej
RISS, pravilno ugotavljata, da industrijska tehnologija ni edina tehnologija, da obstaja tudi
družbena tehnologija oziroma tehnologija upravljanja. A to, edino pravilno spoznanje, ki
ga premoreta, uporabita prav tako servilno in fatalistično – namesto, da bi dejstvo, da je vlo-
ga znanosti v sodobnem kapitalizmu produkcija na eni strani industrijskih tehnologij, ka-
terih osnovna naloga je discipliniranje delovne sile in uvajanje alienacije v delovnem proce-
su– kar je naloga naravoslovja –, na drugi pa družbenih tehnologij vladanja in upravljanja,
ki zagotavljajo podreditev delavcev in delavk režimu izkoriščanja in alienacije – kar je na-
loga družboslovja v njegovi danes prevladujoči, tehnokratski obliki – problematizirala in v
skladu z nekaterimi sicer deklariranimi, a v samem besedilu dokumentov ne ravno upošte-
vanimi, visokoletečimi ideali (kot je socialna pravičnost) predlagala alternativne modele or-
ganizacije znanosti, kjer bi ta sodelovala v iskanju pravičnejših družbenih ureditev, sprejme
opisano delitev dela v znanosti kot dano in skromno išče tehnične in organizacijske rešitve
za uvajanje te delitve dela na lokalni ravni v dialogu z lokalnimi »deležniki«.
Splošni pregled komentarjev obeh dokumentov
in obeh javnih razprav
NPVŠ
Javna razprava o NPVŠ se je začela 1.1. 2010 s splošno razpravo o stanju slovenskega
visokošolskega prostora, v kateri so svoja mnenja predstavili nekateri posamezniki, uni-
verze, nekaj zasebnih visokošolskih zavodov, zasebnih podjetij, Študentska organizacija in
Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije. Svoja mnenja so predstavili tudi izbrani eks-
pertni visokošolski profesorji in poznavalci visokošolskega prostora.
1.7. 2010 so bile objavljene tri publikacije MVŠZT: Pregled prispevkov ekspertov o ra-
zvoju slovenskega visokošolskega prostora (zakaj je uporabljena tujka eksperti in ne sloven-
ski izraz strokovnjaki in zakaj ta uporaba ni konsistentna – tj., da bi tudi namesto visoko-
ne dejavnosti in javni sektor vse bolj industrializirajo in postajajo vse bolj podobni klasič-
nim tovarnam, s striktno delovno disiciplino, izkoriščanjem, »znanstvenim managemen-
tom« in alienacijo (katere vzvod je, v univerzitetnem, raziskovalnem, intelektualnem in
kulturnem polju ravno institucija intelektualne lastnine).
O družbi znanja kot družbi, v kateri je fizično garanje nadomestilo kreativno in smisel-
no delo in v kateri smo vsi intelektualci, je mogoče reči le to, kar je Gandhi rekel o evrop-
ski civilizaciji – »it would be a good idea«. Postavljati družbo znanja kot objektivno dej-
stvo in izhodišče državnih ekonomskih strategij in strategij regulacije univerzitetnega in
raziskovalnega polja pa je, milo rečeno, nevedno, zaletavo in naivno. Dokumenta, posebej
RISS, pravilno ugotavljata, da industrijska tehnologija ni edina tehnologija, da obstaja tudi
družbena tehnologija oziroma tehnologija upravljanja. A to, edino pravilno spoznanje, ki
ga premoreta, uporabita prav tako servilno in fatalistično – namesto, da bi dejstvo, da je vlo-
ga znanosti v sodobnem kapitalizmu produkcija na eni strani industrijskih tehnologij, ka-
terih osnovna naloga je discipliniranje delovne sile in uvajanje alienacije v delovnem proce-
su– kar je naloga naravoslovja –, na drugi pa družbenih tehnologij vladanja in upravljanja,
ki zagotavljajo podreditev delavcev in delavk režimu izkoriščanja in alienacije – kar je na-
loga družboslovja v njegovi danes prevladujoči, tehnokratski obliki – problematizirala in v
skladu z nekaterimi sicer deklariranimi, a v samem besedilu dokumentov ne ravno upošte-
vanimi, visokoletečimi ideali (kot je socialna pravičnost) predlagala alternativne modele or-
ganizacije znanosti, kjer bi ta sodelovala v iskanju pravičnejših družbenih ureditev, sprejme
opisano delitev dela v znanosti kot dano in skromno išče tehnične in organizacijske rešitve
za uvajanje te delitve dela na lokalni ravni v dialogu z lokalnimi »deležniki«.
Splošni pregled komentarjev obeh dokumentov
in obeh javnih razprav
NPVŠ
Javna razprava o NPVŠ se je začela 1.1. 2010 s splošno razpravo o stanju slovenskega
visokošolskega prostora, v kateri so svoja mnenja predstavili nekateri posamezniki, uni-
verze, nekaj zasebnih visokošolskih zavodov, zasebnih podjetij, Študentska organizacija in
Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije. Svoja mnenja so predstavili tudi izbrani eks-
pertni visokošolski profesorji in poznavalci visokošolskega prostora.
1.7. 2010 so bile objavljene tri publikacije MVŠZT: Pregled prispevkov ekspertov o ra-
zvoju slovenskega visokošolskega prostora (zakaj je uporabljena tujka eksperti in ne sloven-
ski izraz strokovnjaki in zakaj ta uporaba ni konsistentna – tj., da bi tudi namesto visoko-
