Page 123 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 123
Spontani (nereflektirani) zasebniški neoliberalizem
Gre za komentarje, ki so delo zasebnih fakultet ali njihovih izbranih predstavnikov in
ki vladi očitajo namero diskriminacije do zasebnih ponudnikov izobraževalnih storitev,
ker ti niso izenačeni z javnimi pri delitvi javnega financiranja. Ti komentarji so napisani v
legalističnem stilu, temeljijo na ideji svobodne znanosti (po analogiji s svobodnim trgom)
in niso preveč naklonjeni planiranju ali etatizmu v znanosti.
Čeprav tega ne eskplicirajo (ali pa se, kar je precej verjetno, tega niti ne zavedajo), ta
tip argumentacije izhaja iz polemik o »svobodni znanosti« iz povojnega obdobja, za ka-
tero je bila za akademsko polje značilna konsolidacija sistema »velike«, javno financira-
ne in birokratske uradne znanosti. Temu so se po drugi svetovni vojni uprli že omenjeni
srednjeevropski migrantski liberalni intelektualci, ki so v anglo-saksonski prostor pribe-
žali pred fašizmom. Za njih je velika, javno financirana, birokratska znanost predstavlja-
la – tako kot regulirana ekonomija, nacionalizirana naravna bogastva, transport, industri-
ja in telekomunikacije, delavske pravice ter sistem univerzalnih javnih storitev s področja
šolstva, zdravstva in skrbi za depriviligirane, značilnih za socialno državo – predstavljala
kal totalitarizma v drugače demokratični družbi in nevzdržno omejevanje osebne svobo-
de. Njihova kampanja za »svobodno znanost« je zato predstavljala nasprotje takratne in-
stitucionalne ureditve akademskega in raziskovalnega polja – privatizacijo, decentraliza-
cijo, uvajanje odnosov konkurence, omejitev javnega financiranja in povezav z državo/vla-
do, ukinitev znanstvenega »planiranja« in uvedbo »kroženja znanja« po načelih, ana-
lognih pravilom prostega trga v ekonomiji (iz teh polemik tudi izvira metafora »proste-
ga trga idej«).27
Takšne ideje so bile v času svoje nastanka relativno marginalne in niso bistveno vpliva-
le na znanstveno politiko Evrope oziroma Zahoda. Aktualne so v »policy making« smi-
slu postale šele, ko so se spremenile zgodovinske razmere, ki so pogojevale in podpirale sis-
tem »velike znanosti«: s kolapsom Sovjetske zveze je izginila nuja za centralno planira-
no oboroževalno tekmo, ki je potrebovala ogromno znanstveno infrastrukturo, predvsem
na področjih fizike, kemije, telekomunikacij in računalništva; v tako velikih korporacijah
kot velikih univerzah je v šestdesetih prišlo do t.i. krize vodenja, ki je prinesla preobrat v
upravljalskih paradigmah ter sprožila razmah managerskih ved in pripravila teren za neo-
liberalno doktrino »novega javnega upravljanja«; in, tudi veliki nacionalizirani industrij-
ski sistem je v sedemdesetih zašel v krizo, ki se jo je večinoma reševalo z »downsizing« in
»fleksibilizacijo«. V teh razmerah so neoliberalne kritike »velike znanosti« postale ak-
27 Noble, n. d., 3–21; Philip Mirowski, The Efortless Economy of Science, Durham in London 2004.
Gre za komentarje, ki so delo zasebnih fakultet ali njihovih izbranih predstavnikov in
ki vladi očitajo namero diskriminacije do zasebnih ponudnikov izobraževalnih storitev,
ker ti niso izenačeni z javnimi pri delitvi javnega financiranja. Ti komentarji so napisani v
legalističnem stilu, temeljijo na ideji svobodne znanosti (po analogiji s svobodnim trgom)
in niso preveč naklonjeni planiranju ali etatizmu v znanosti.
Čeprav tega ne eskplicirajo (ali pa se, kar je precej verjetno, tega niti ne zavedajo), ta
tip argumentacije izhaja iz polemik o »svobodni znanosti« iz povojnega obdobja, za ka-
tero je bila za akademsko polje značilna konsolidacija sistema »velike«, javno financira-
ne in birokratske uradne znanosti. Temu so se po drugi svetovni vojni uprli že omenjeni
srednjeevropski migrantski liberalni intelektualci, ki so v anglo-saksonski prostor pribe-
žali pred fašizmom. Za njih je velika, javno financirana, birokratska znanost predstavlja-
la – tako kot regulirana ekonomija, nacionalizirana naravna bogastva, transport, industri-
ja in telekomunikacije, delavske pravice ter sistem univerzalnih javnih storitev s področja
šolstva, zdravstva in skrbi za depriviligirane, značilnih za socialno državo – predstavljala
kal totalitarizma v drugače demokratični družbi in nevzdržno omejevanje osebne svobo-
de. Njihova kampanja za »svobodno znanost« je zato predstavljala nasprotje takratne in-
stitucionalne ureditve akademskega in raziskovalnega polja – privatizacijo, decentraliza-
cijo, uvajanje odnosov konkurence, omejitev javnega financiranja in povezav z državo/vla-
do, ukinitev znanstvenega »planiranja« in uvedbo »kroženja znanja« po načelih, ana-
lognih pravilom prostega trga v ekonomiji (iz teh polemik tudi izvira metafora »proste-
ga trga idej«).27
Takšne ideje so bile v času svoje nastanka relativno marginalne in niso bistveno vpliva-
le na znanstveno politiko Evrope oziroma Zahoda. Aktualne so v »policy making« smi-
slu postale šele, ko so se spremenile zgodovinske razmere, ki so pogojevale in podpirale sis-
tem »velike znanosti«: s kolapsom Sovjetske zveze je izginila nuja za centralno planira-
no oboroževalno tekmo, ki je potrebovala ogromno znanstveno infrastrukturo, predvsem
na področjih fizike, kemije, telekomunikacij in računalništva; v tako velikih korporacijah
kot velikih univerzah je v šestdesetih prišlo do t.i. krize vodenja, ki je prinesla preobrat v
upravljalskih paradigmah ter sprožila razmah managerskih ved in pripravila teren za neo-
liberalno doktrino »novega javnega upravljanja«; in, tudi veliki nacionalizirani industrij-
ski sistem je v sedemdesetih zašel v krizo, ki se jo je večinoma reševalo z »downsizing« in
»fleksibilizacijo«. V teh razmerah so neoliberalne kritike »velike znanosti« postale ak-
27 Noble, n. d., 3–21; Philip Mirowski, The Efortless Economy of Science, Durham in London 2004.
