Page 117 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 117
ni in nerazgledani, da sploh ne vedo, da obstajajo, in preprosto konformistično in ser-
vilno prepisujejo »keywords« in pogoste sintagme iz managerskih učbenikov in uradnih
dokumentov EU).
Kar je torej dejansko izvirnega v obeh dokumentih je njun že omenjen ekonomski fa-
talizem in politični defetizem in oportunizem. Koncept družbe znanje je iztrgan iz svoje-
ga polemičnega konteksta in ne nastopa več kot politično motivirana alternativa (če malo
poenostavimo) klasičnemu marksističnemu konceptu razredne družbe (kjer ekonomska
vrednost izvira iz komodificiranega in alieniranega dela) in predstavlja podobo družbe, v
kateri ni več antagonizmov, značilnih za industrijski kapitalizem 19. stoletja, s katerim se
je ukvarjal Marx, temveč naj bi po novem vrednost izvirala iz znanja, kreativnosti in ve-
ščin, delavci pa naj ne bi bili več izkoriščani in alienirani »v suženjstvo zakleti« proletar-
ci, temveč potencialni podjetniki in investitorji svojega človeškega kapitala. Ne, Schum-
petrovski inovativnost in kreativnost, Hayekovsko znanje, Popperjevska odprta družba,
Druckerjevski znanjski delavci in ostalo tu nastopa kot objektivna danost (ker tako pravi-
jo dokumenti Lizbonskega sveta EU – ? – ki so, po neki nedoganljivi logiki, bolj relevan-
tni in pri opisovanju družbe natančnejši kot sociologi, zgodovinarji, ekonomisti in filozofi
sami?), na katero se je treba prilagoditi (da ne izgubimo »konkurenčnosti« in v »dodani
vrednosti na zaposlenega« še bolj ne zaostanemo za povprečjem EU?).
Dodatno problematično je, da že sami »surovi« ekonomski podatki in trendi, ki jih
je mogoče iz njih razbrati, postavljajo na laž teorije o postindustrijski in družbi znanja, ki
so nastale v zgodovinskem kontekstu relativnega blagostanja in stabilnega keynesianskega
kapitalizma, v katerem je bil razredni boj s politiko razrednega kompromisa (plače rastejo
s produktivnostjo, polna zaposlenost, paket socialnih pravic – plačan bolniška, plačan do-
pust, regres, zagotovljena pokojnina, socialna stanovanja – za delavce) in ob velikem jav-
nem sektorju, ki je vključeval tudi avtonomno univerzo in kulturno polje, nekako utišan
in potisnjen v ozadje ter je dejansko izgledalo, kot da so v ospredju drugi družbeni anta-
gonizmi, kot je boj za priznanje manjšinjskih identitet. Neoliberalna kontrarevolucija od
srede sedemdesetih naprej je vse to postavila na glavo – v privatiziranem prej javnem sek-
torju ter v storitvenih dejavnostih se vse bolj uveljavlja tayloristična, tj. klasična industrij-
ska logika delovnih odnosov21 in enako velja za prej avtonomne univerzo, zdravstvo, novi-
narstvo in kulturno produkcijo. Res je sicer, da se iz Evrope in ZDA težka industrija umi-
ka, a tu gre le za geografsko premestitev, ne za prihod globalne »postindustrijske« druž-
be, premestitev, katere pogoj so »odpiranje« trgov delovne sile in kapitalistične reforme
21 Head, n. d.
vilno prepisujejo »keywords« in pogoste sintagme iz managerskih učbenikov in uradnih
dokumentov EU).
Kar je torej dejansko izvirnega v obeh dokumentih je njun že omenjen ekonomski fa-
talizem in politični defetizem in oportunizem. Koncept družbe znanje je iztrgan iz svoje-
ga polemičnega konteksta in ne nastopa več kot politično motivirana alternativa (če malo
poenostavimo) klasičnemu marksističnemu konceptu razredne družbe (kjer ekonomska
vrednost izvira iz komodificiranega in alieniranega dela) in predstavlja podobo družbe, v
kateri ni več antagonizmov, značilnih za industrijski kapitalizem 19. stoletja, s katerim se
je ukvarjal Marx, temveč naj bi po novem vrednost izvirala iz znanja, kreativnosti in ve-
ščin, delavci pa naj ne bi bili več izkoriščani in alienirani »v suženjstvo zakleti« proletar-
ci, temveč potencialni podjetniki in investitorji svojega človeškega kapitala. Ne, Schum-
petrovski inovativnost in kreativnost, Hayekovsko znanje, Popperjevska odprta družba,
Druckerjevski znanjski delavci in ostalo tu nastopa kot objektivna danost (ker tako pravi-
jo dokumenti Lizbonskega sveta EU – ? – ki so, po neki nedoganljivi logiki, bolj relevan-
tni in pri opisovanju družbe natančnejši kot sociologi, zgodovinarji, ekonomisti in filozofi
sami?), na katero se je treba prilagoditi (da ne izgubimo »konkurenčnosti« in v »dodani
vrednosti na zaposlenega« še bolj ne zaostanemo za povprečjem EU?).
Dodatno problematično je, da že sami »surovi« ekonomski podatki in trendi, ki jih
je mogoče iz njih razbrati, postavljajo na laž teorije o postindustrijski in družbi znanja, ki
so nastale v zgodovinskem kontekstu relativnega blagostanja in stabilnega keynesianskega
kapitalizma, v katerem je bil razredni boj s politiko razrednega kompromisa (plače rastejo
s produktivnostjo, polna zaposlenost, paket socialnih pravic – plačan bolniška, plačan do-
pust, regres, zagotovljena pokojnina, socialna stanovanja – za delavce) in ob velikem jav-
nem sektorju, ki je vključeval tudi avtonomno univerzo in kulturno polje, nekako utišan
in potisnjen v ozadje ter je dejansko izgledalo, kot da so v ospredju drugi družbeni anta-
gonizmi, kot je boj za priznanje manjšinjskih identitet. Neoliberalna kontrarevolucija od
srede sedemdesetih naprej je vse to postavila na glavo – v privatiziranem prej javnem sek-
torju ter v storitvenih dejavnostih se vse bolj uveljavlja tayloristična, tj. klasična industrij-
ska logika delovnih odnosov21 in enako velja za prej avtonomne univerzo, zdravstvo, novi-
narstvo in kulturno produkcijo. Res je sicer, da se iz Evrope in ZDA težka industrija umi-
ka, a tu gre le za geografsko premestitev, ne za prihod globalne »postindustrijske« druž-
be, premestitev, katere pogoj so »odpiranje« trgov delovne sile in kapitalistične reforme
21 Head, n. d.
