Page 114 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 114
ožila serijo študentskih uporov in relevantnih teoretskih kritik (ki jih snovalci in sno-
valke obeh dokumentov verjetno niso brali), je problematična še z enega vidika. Prav tako
nekritično in nereflektirano kot na ekonomski imperializem in desničarske anglo-sakson-
ske družboslovne paradigme namreč pristaja tudi na in se ne sprašuje o konceptu druž-
be znanja, ki ga prav tako predstavlja kot očitno in objektivno dejstvo, o katerem naj ne bi
bilo potrebno preveč »filozofirati«.
A žal družba znanja ni neproblematičen koncept, tako glede njegove teoretske per-
tinentnosti kot glede njegove eksplanatorne moči pri opisovanji sodobnih družbenih in
ekonomskih razmer. Tako kot neoliberalna vulgata je tudi koncept družbe znanja izšel iz
dolgotrajnih in ostrih teoretskih, političnih in družbenih bojev, katerih začetke lahko lo-
ciramo v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja. Termin »knowledge
worker« leta 1959 prvi uporabi ameriški konservativni mislec in kasnejši prvi in največji
guru managerske teorije Peter Drucker.5 Peter Drucker pripada generaciji srednjeevrop-
skih nemško govorečih intelektualcev, ki so pred drugo svetovno vojno oziroma fašizmom
prebežali v VB ali ZDA, in je intelektualno blizu kulturno konservativnim in ekonomsko
liberalnim intelektualcem-imigrantom iz srednje Evrope kot so Joseph Schumpeter, Frie-
drich von Hayek in Karl Popper, ki so bili v sredini dvajsetega stoletja zelo vplivni v anglo-
saksonskem intelektualnem okolju ter so postavili intelektualne temelje tistega, kar se da-
nes imenuje neoliberalizem.
Paradigma, ki jo je gradila ta generacija (nova planetarna vulgata ni neposredno delo
teh zelo učenih in artikuliranih mož, temveč popolna vulgarizacija nekaterih njihovih
precej sofisticiranih tez) je bila usmerjena v graditev družbene ureditve, v kateri bi po-
novno vladale vrednote klasičnega britanskega liberalizma, prostega trga in podjetništva.
Tako fašizem kot realno obstoječi socializem so (predvsem Hayek)6 kritizirali kot dva
obraza istega totalitarnega sistema, kjer je kal zla državna regulacija ekonomije ter zatira-
nje ekonomske svobode in individualne podjetniške iniciative, socialno državo keynesian-
skega tipa pa so, zaradi velikega pomena državne regulacije, videli kot »totalitarizem eli-
te« in kot prav tako problematično.
Ekonomska paradigma in politične prioritete, ki se izoblikujejo po združitvi Haye-
kove in Friedmanove misli in po krizi keynesianskega modela sredi sedemdesetih, so zna-
ne in podrobno raziskane, manj znan in raziskan pa je zgodovinski razvoj teorij »družbe
znanja« in »na znanju temelječe ekonomije«, ki ima podobne vire in porodničarje. Kot
5 Peter Drucker, Management: Tasks, Responsibilities, Practices, New York 1973; Sergio Bologna, The Social Pattern of
Knowledge Workers: Myth and Reality, Humanities Conference, Prato, 20.–22. julij 2004.
6 Friedrich von Hayek, Pot v hlapčevstvo, Ljubljana 1991.
valke obeh dokumentov verjetno niso brali), je problematična še z enega vidika. Prav tako
nekritično in nereflektirano kot na ekonomski imperializem in desničarske anglo-sakson-
ske družboslovne paradigme namreč pristaja tudi na in se ne sprašuje o konceptu druž-
be znanja, ki ga prav tako predstavlja kot očitno in objektivno dejstvo, o katerem naj ne bi
bilo potrebno preveč »filozofirati«.
A žal družba znanja ni neproblematičen koncept, tako glede njegove teoretske per-
tinentnosti kot glede njegove eksplanatorne moči pri opisovanji sodobnih družbenih in
ekonomskih razmer. Tako kot neoliberalna vulgata je tudi koncept družbe znanja izšel iz
dolgotrajnih in ostrih teoretskih, političnih in družbenih bojev, katerih začetke lahko lo-
ciramo v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih 20. stoletja. Termin »knowledge
worker« leta 1959 prvi uporabi ameriški konservativni mislec in kasnejši prvi in največji
guru managerske teorije Peter Drucker.5 Peter Drucker pripada generaciji srednjeevrop-
skih nemško govorečih intelektualcev, ki so pred drugo svetovno vojno oziroma fašizmom
prebežali v VB ali ZDA, in je intelektualno blizu kulturno konservativnim in ekonomsko
liberalnim intelektualcem-imigrantom iz srednje Evrope kot so Joseph Schumpeter, Frie-
drich von Hayek in Karl Popper, ki so bili v sredini dvajsetega stoletja zelo vplivni v anglo-
saksonskem intelektualnem okolju ter so postavili intelektualne temelje tistega, kar se da-
nes imenuje neoliberalizem.
Paradigma, ki jo je gradila ta generacija (nova planetarna vulgata ni neposredno delo
teh zelo učenih in artikuliranih mož, temveč popolna vulgarizacija nekaterih njihovih
precej sofisticiranih tez) je bila usmerjena v graditev družbene ureditve, v kateri bi po-
novno vladale vrednote klasičnega britanskega liberalizma, prostega trga in podjetništva.
Tako fašizem kot realno obstoječi socializem so (predvsem Hayek)6 kritizirali kot dva
obraza istega totalitarnega sistema, kjer je kal zla državna regulacija ekonomije ter zatira-
nje ekonomske svobode in individualne podjetniške iniciative, socialno državo keynesian-
skega tipa pa so, zaradi velikega pomena državne regulacije, videli kot »totalitarizem eli-
te« in kot prav tako problematično.
Ekonomska paradigma in politične prioritete, ki se izoblikujejo po združitvi Haye-
kove in Friedmanove misli in po krizi keynesianskega modela sredi sedemdesetih, so zna-
ne in podrobno raziskane, manj znan in raziskan pa je zgodovinski razvoj teorij »družbe
znanja« in »na znanju temelječe ekonomije«, ki ima podobne vire in porodničarje. Kot
5 Peter Drucker, Management: Tasks, Responsibilities, Practices, New York 1973; Sergio Bologna, The Social Pattern of
Knowledge Workers: Myth and Reality, Humanities Conference, Prato, 20.–22. julij 2004.
6 Friedrich von Hayek, Pot v hlapčevstvo, Ljubljana 1991.
